Pravila igre

Pomemben del socialnega življenja psov je igra z drugimi psi. S starostjo se sicer čas posvečen igri krajša, vendar tako kot ljudje tudi psi ohranijo željo po igri z vrstniki celo življenje. Da se pes vključi v igro, pa morajo biti izpolnjeni pogoji in veljati morajo določena pravila. 

Kako vemo, če naš pes v igri uživa ali ne?

Rastne plošče in pritrdišča mišic – zakaj se mladiči uspešno razvijajo takrat, ko je vadba primerna starosti?

(Prevedeno in objavljeno z dovoljenjem avtorja. Originalen članek na povezavi DogWorks Fitness)

»Nezrela, razvijajoča se telesa ne morejo prenašati prekomernega fizičnega stresa, ne da bi utrpela dolgotrajne, negativne posledice«. 

Delo z nosom za vsakogar in vsak dan

Že dolgo vemo, da hrana, voda in zavetje omogočajo živalim le preživetje. Za kvalitetno življenje naši spremljevalci potrebujejo tudi gibanje, prijatelje, možnost izbire in mentalno stimulacijo. Eden od načinov mentalne zaposlitve našega psa je delo z nosom.

Delo z nosom pomirja, zaposli pasje možgančke in kosmatinca utrudi.

Brez stresa ni življenja

Pomen stresa v vsakdanjem življenju naših štirinožnih spremljevalcev prepoznavamo šele v zadnjih desetletjih. Znanstvene študije so potrdile, da stres vodi v težave z zdravjem, vpliva na zmanjšano sposobnost koncentracije in učenja ter povzroča razdražljivost, reaktivnost in agresivne odzive na dražljaje iz okolice.

Divja igra kmalu lahko postane za enega ali oba udeleženca neprijetna.

Kaj je stres in kako deluje?

Stres je vsako stanje spremenjene homeostaze v organizmu, ki je lahko fizičnega ali psihičnega oziroma čustvenega  izvora. V takem stanju telo sproži fiziološke, imunske in vedenjske mehanizme, da se organizem lahko prilagodi novonastali situaciji (Berteselli et al., 2005). Prva reakcija organizma pod stresom je sproščanje adrenalina (Beerda et al., 1997), ki telo pripravi na reakcijo bega ali boja. Ta odgovor organizma je nezaveden in se zgodi v trenutku. Žival nanj nima nikakršnega vpliva. 

Razumevanje delovanja stresa nam pomaga razumeti (neželene) reakcije našega psa.

Moja zgodba: Srečen pes ali šov za druge?

Petra Bernik, dolgoletna inštruktorica v pasji šoli, je bila na mojo prošnjo pripravljena deliti zgodbo o poti do srečnega življenja s svojo psičko Roo. Upam, da boste v zapisu uživali tako kot jaz.


Utrujen pes je srečen pes. Stavek, ki ga lastnik psa v sodobni kinologiji sreča za vsakim vogalom. Sama sem ga z nakupom drugega psa tudi popolnoma ponotranjila in ga živela dan za dnem. Razloženo mi je bilo, da je potrebno psa - da bo priden in srečen - fizično zaposliti z dejavnostmi kot so tek ob kolesu, metanje in prinašanje žogic, frizbija, agility, dolgi aktivni sprehodi in tudi mentalno, kot primer pa je bilo največkrat podano učenje raznoraznih trikov. Slišalo se je razburljivo - preživljanje časa s psi mi je bilo vedno všeč, še posebno, če to pomeni, da je tako razgibano. Odločila sem se, da bo moj pes res srečen - počel bo vse to in še več. Pa je bil res?

Strmeč pogled in dvignjena taca dajeta vedeti, da Roo ni sproščena. (Foto: Petra Bernik)

Ti loviš!

Igra je izjemno pomemben del življenja našega štirinožnega spremljevalca. Čeprav poznamo različne oblike igre, ki je lahko samostojna (z igračami, predmeti), s človekom ali s sovrstniki, je predvsem slednja ena pomembnejših. Psi so družabna bitja in za polno, zadovoljno in srečno življenje potrebujejo druženje, bivanje in igro z drugimi psi.

Priklon je eden izmed najbolj jasnih znakov, da so vsa nadaljna dejanja mišljena igrivo.

Kdaj je igra igra?

Igra in igrivost sta pomembna sestavna dela življenja vsakega posameznika. Ne igrajo se samo mladički ampak tudi odrasli psi, čeprav ne tako zelo pogosto. Načeloma vsi vemo, kaj je igra, kljub temu pa se v znanstvenih krogih pojavlja več različnih definicij. Ne glede na definicijo se vsi strinjajo, da igra ni samo dejavnost, ampak tudi stanje uma. 

Igra ali prepir?

Izpolnjujete osnovne potrebe svojega psa?

Hrana, voda in zavetje so osnovne potrebe za preživetje vsakega živega bitja.

Za zagotavljanje zdravja, dobrega počutja in razvoja mora biti hrana kakovostna. Osnovno pravilo pravi, da je manj predelana hrana boljša. Tako dobimo lestvico, kjer je na dnu briketirana hrana, sledi mokra hrana v pločevinkah, nato kuhana in na koncu surova hrana. Pri tem pa ima velik pomen prilagajanje prehrane posamezniku. To preprosto pomeni, da ne obstaja ena, absolutno pravilna formula, kako pripraviti obrok, ki je najustreznejši za vašega psa.

Ste že kdaj poskusili ponuditi psu različne jedi?

Sprehod naj bo za psa prijeten

Večina nas ima psa za družinskega člana, prijatelja, spremljevalca. To že samo po sebi pomeni, da mu želimo omogočiti kar najlepše življenje in mu ponuditi največ, kar lahko. Vendar se je nekje med razvojem našega znanja o pasjih potrebah zataknilo. Nekako smo prišli do ideje, da je treba psa fizično izmučiti, da imamo mir v hiši. Vsak dan, dan za dnem. Ob tem scenariju seveda najbolj nastradajo mladiči in stari ter težki psi. Ure in ure aktivnosti, tek po betonu, ki se meri v kilometrih, in neprestano tekanje za žogico, frizbijem in podobno, pomenijo za naše pse stres. Če to počnemo vsak dan, to pomeni kronični stres in kronični stres vodi v vedenjske ter zdravstvene težave.

Če je le možno, na sprehodu psu omogočimo, da lula tam in takrat, ko se mu zahoče.

Sladke sanje

Koliko časa naj moj pes spi? Najbolj natančen odgovor bi bil, kolikor časa potrebuje. Čeprav obstajajo okvirne izmerjene vrednosti, je količina spanca, ki ga potrebuje vas kosmatinec, odvisna od mnogih dejavnikov. V nasprotju z ljudmi, ki povprečno potrebujejo okoli 8 ur spanca s štirimi do šestimi cikli, psi potrebujejo nekje med 12 in 14 ur spanja na dan s povprečno triindvajsetimi cikli spanja v osmih urah (Adams et al., 1993). Mladički potrebujejo še več, nekje med 18 in 22 ur.

Ravno tako kot ljudje tudi psi cenijo udobje.

Življenje v mestu

Razvoj, način življenja in zagotavljanje finančnega blagostanja nas vedno bolj silita v življenje v mestnem okolju. Vanj poskušamo integrirati svojo svobodo, hobije, družino in seveda tudi svoje spremljevalce ter njihove potrebe. Ne glede na to, kje na svetu živimo, postaja urbano okolje vedno bolj neprijazno do psov oziroma na splošno živali in njihovih skrbnikov. Zato je pomembno, da se kot odgovorni skrbniki tega ne samo zavedamo, ampak poskrbimo, da smo do okolice vsaj korektni in da hkrati svojemu psu zagotovimo vse, kar potrebuje. Seveda življenje s psom v mestnem okolju prinaša določene izzive in ovire, ki pa jih z nekaj načrtovanja in prilagajanja lahko spremenimo sebi v prid.

Ste se kdaj vprašali, kako je videti svet iz pasje perspektive?

Kako psi uporabljajo čutila?

Verjetno so nas vse že od malih nog učili, da imajo psi izjemno dobro razvito čutilo za voh. Tisti, ki smo se malo bolj zanimali za pasji svet, smo lahko v marsikateri knjigi prebrali, da psi vidijo svet drugače kot mi, in sicer skozi vonjave, ki jih obdajajo. Mnogo še vedno verjamejo, da psi vidijo svet v sivih tonih, črno - belo. Zahvaljujoč številnim raziskavam danes vemo, da ni tako.

Psi so po naravi lovci. To pomeni, da morajo svoj plen opaziti hitro. Temu služijo tudi njihove oči, ki so prilagojene zaznavanju gibanja. V nasprotju z nami, ki smo bolj občutljivi na podrobnosti v naši vidni sliki, so psi prilagojeni temu, da izjemno hitro opazijo vsako gibanje. Vsak premik v njih vzbudi avtomatski odziv - plenski nagon. Če to prevedemo v naš svet, kjer se neprestano vse premika (avtomobili, kolesarji, ljudje, živali), lažje razumemo, zakaj ima toliko psov težave z lovljenjem kolesarjev, tekačev in avtomobilov. To nikakor ne pomeni, da psi mislijo, da bi bilo kolo primerna večerja. Pomeni samo, da se v njih vzbudi nezavedna, avtomatična, nagonska reakcija, ki se ji ne morejo upreti.

Skeniranje okolice z očmi.

Delovne počitnice

Z Diegom se ponovno odpravljava v tujino, tokrat za malo dlje časa. Odsotnost je namenjena praksi v teoriji pridobljenega znanja pri odpravljanju vedenjskih težav psov, hkrati pa bova čas izkoristila za Diegov hitrejši napredek. Trenutno sva na točki, ko je fant tako zelo napredoval, da mu možgani delajo s polno paro. Zdaj je trenutek, ko ga je potrebno usmeriti v koristne dejavnosti, da ne dela neumnosti (npr. kraja predmetov z miz, polic, omar). Začela sva s sledenjem in Diego v delu prav blesti. Dojema bliskovito hitro in učenje mu je v veselje.

Iskanje izgubljenih predmetov v gozdu je Diegu v neizmerno veselje.

Ker se bova oba koncentrirala na delo, bo Diegov bRlog na počitnicah do 26. avgusta. Takrat pa bova imela verjetno veliko novih in zanimivih izkušenj, ki jih bova delila z vami. Še vedno pa se bomo javljali preko Diegovega FB.

Oprsnica in ovratnica

Ko sem spoznala Diega, ni prenašal natikanja ovratnice, oprsnice, haltija in drugih pripomočkov, s katerimi so našega norčka poskušali obvladati. To je bila verjetno posledica tega, da Diego takrat ni prenašal dotika. Zakaj je bilo temu tako, je v resnici zgodba zase, vsekakor pa je bilo treba nekaj narediti v zvezi s tem.

Začela sva počasi. Diego se je moral naučiti dotika brez prisile, dobiti je moral občutek, da mu raznorazni trakovi, vrvice, ovratnice … ne predstavljajo ničesar hudega. Začela sva tako, da sem nanj počasi in za kratek čas polagala kratke trakove, povoje. Na začetku le za nekaj sekund, nato za par minut itd. Ko ga to ni več vrglo iz tira in se je navadil prenašati občutek povoja na svojem hrbtu, sem povoj na rahlo povila okrog njegovega vratu in prsi. Ponovno najprej le za nekaj sekund, nato za nekaj minut … Ko je povoj lahko prenašal dlje časa, sva začela z navajanjem na ovratnico in kasneje na oprsnico.

Ovratnico sem najprej raztegnila, kolikor se je dalo, ga zvabila s priboljškom in mu jo le položila okoli vratu. Potem sem ovratnico skrajšala tako, da mu je bila prav, in jo začela zapenjati. Velja seveda enako, kot prej – ovratnico je imel najprej na sebi le za nekaj sekund, nato za nekaj minut in ta čas sva počasi podaljševala. 

 

Najprej naj si pes ovratnico ogleda in jo prevoha. Če mu je že ta korak neprijeten, pustimo ovratnico na tleh in počakamo, da se ji sam približa in se z njo spozna.

V leru ali prosti tek

Kot otrok sem cenila svobodo vsega živega in neživega (na primer helijevega balona). Tekom odraščanja se je tej pravici do svobode pridružila skrb za varnost. V času, ko sem se s Polonino in Sarino pomočjo uvajala v svet zavrženih in zapuščenih živali, je skrb za varnost prerasla v stisko in močno potrebo po nadzoru vsakega giba živali v moji oskrbi. Dobra stran tega je bila, da sem se dobro naučila opazovati gibanje, kar mi še vedno marsikdaj zelo prav pride. Slaba pa, da sem s tem močno omejevala kvaliteto življenja mojih živali. V zadnjih nekaj letih pa sem končno našla zdravo mejo med svobodo in varnostjo.

Utrujen pes je priden pes

Diegova pot do trenutnega stanja kroničnega stresa se je začela že zelo kmalu. Kako je njegova mama prišla v gozd, kjer so jo našli skupaj z osmimi mladiči, ne vemo. Vemo pa, da tak začetek življenja ne samo, da ni prijeten, ampak pušča posledice. Enako kot tudi prezgodnja ločitev od mame, prvi neprimeren začasni dom in hitra selitev v drugi dom, kjer pa so se njegove težavnosti vendarle lotili po pameti – vpisali so se v pasjo šolo. Med navodili, ki so jih dobili za domov, je bilo med drugim, da je treba psa utruditi, pa potem ne bo več povzročal težav. Seveda poslušaš svojega inštruktorja, priznanega kinologa, ki zase pravi, da je eden najboljših v Sloveniji. Si upaš sploh za trenutek podvomiti o njegovih besedah?

Histerija - moje drugo ime

Ena Diegovih bolj prepoznavnih lastnosti je živčnost – skakanje, cviljenje, sopenje, zaganjanje, lajanje, tuljenje, zaletavanje, hlastanje, uničevanje. Beseda živčnost njegovega stanja v resnici ne opiše dovolj dobro, zato sem ga jaz poimenovala histerija. V stanju stresa mu odpove vsa pamet in začnejo se neumnosti.

Neprestano, ponavljajoče se, glasno lajanje je znak frustracije