Pasji bonton

Z Diegom imava težave tudi z ljudmi. Predvsem takimi, ki se ne vedejo običajno. Poleg raznih kapuc, kap, palerin, bergel in podobne opreme, ga najbolj zmotijo nekulturni ljudje.

Ne dolgo nazaj se nama je zgodilo, da se je neka tetica odločila, da se njej ne da hoditi po temu namenjeni poti, ampak se bo raje prerinila čez zaplato trave mimo naju na drugo stran ceste. V ta namen je morala stopiti tik za najinim hrbtom. Ko je to naredila, se je seveda Diego na smrt ustrašil in odreagiral z lajanjem. Tetica je bila ogorčena, kričala na ves glas in nama grozila s Policijo (ki bi je bila jaz v resnici prav vesela, da zabeležijo tale napad na naju).

Utrujen pes je priden pes

Diegova pot do trenutnega stanja kroničnega stresa se je začela že zelo kmalu. Kako je njegova mama prišla v gozd, kjer so jo našli skupaj z osmimi mladiči, ne vemo. Vemo pa, da tak začetek življenja ne samo, da ni prijeten, ampak pušča posledice. Enako kot tudi prezgodnja ločitev od mame, prvi neprimeren začasni dom in hitra selitev v drugi dom, kjer pa so se njegove težavnosti vendarle lotili po pameti – vpisali so se v pasjo šolo. Med navodili, ki so jih dobili za domov, je bilo med drugim, da je treba psa utruditi, pa potem ne bo več povzročal težav. Seveda poslušaš svojega inštruktorja, priznanega kinologa, ki zase pravi, da je eden najboljših v Sloveniji. Si upaš sploh za trenutek podvomiti o njegovih besedah?