Kako izberemo ustrezno oprsnico in jo pravilno namestimo

Oprsnica je orodje za usmerjanje in obvladovanje psa v našem dinamičnem svetu, polnem pravil, ki so psom pogosto nerazumljiva. Je pripomoček, ki fizično omeji gibanje našega štirinožca in nam omogoči varen ter prijeten sprehod na javni površini.

Ustrezna oprema ne ovira gibanja, ne povzroča bolečine ali poškodb. (Foto: Luka Mohar)

Tudi psi potrebujejo osebni prostor

V komunikaciji in interakciji z drugimi ljudmi običajno upoštevamo in razumemo pojem osebnega prostora, meje katerega so povsem odvisne od posameznika, njegove vzgoje in družbe, v kateri živi. Podobno velja za pse. Vse pse.

Razlogi, zakaj nekateri ne marajo bližine drugih, so različni.

Sprehod naj bo za psa prijeten

Večina nas ima psa za družinskega člana, prijatelja, spremljevalca. To že samo po sebi pomeni, da mu želimo omogočiti kar najlepše življenje in mu ponuditi največ, kar lahko. Vendar se je nekje med razvojem našega znanja o pasjih potrebah zataknilo. Nekako smo prišli do ideje, da je treba psa fizično izmučiti, da imamo mir v hiši. Vsak dan, dan za dnem. Ob tem scenariju seveda najbolj nastradajo mladiči in stari ter težki psi. Ure in ure aktivnosti, tek po betonu, ki se meri v kilometrih, in neprestano tekanje za žogico, frizbijem in podobno, pomenijo za naše pse stres. Če to počnemo vsak dan, to pomeni kronični stres in kronični stres vodi v vedenjske ter zdravstvene težave.

Če je le možno, na sprehodu psu omogočimo, da lula tam in takrat, ko se mu zahoče.

Oprsnica in ovratnica

Ko sem spoznala Diega, ni prenašal natikanja ovratnice, oprsnice, haltija in drugih pripomočkov, s katerimi so našega norčka poskušali obvladati. To je bila verjetno posledica tega, da Diego takrat ni prenašal dotika. Zakaj je bilo temu tako, je v resnici zgodba zase, vsekakor pa je bilo treba nekaj narediti v zvezi s tem.

Začela sva počasi. Diego se je moral naučiti dotika brez prisile, dobiti je moral občutek, da mu raznorazni trakovi, vrvice, ovratnice … ne predstavljajo ničesar hudega. Začela sva tako, da sem nanj počasi in za kratek čas polagala kratke trakove, povoje. Na začetku le za nekaj sekund, nato za par minut itd. Ko ga to ni več vrglo iz tira in se je navadil prenašati občutek povoja na svojem hrbtu, sem povoj na rahlo povila okrog njegovega vratu in prsi. Ponovno najprej le za nekaj sekund, nato za nekaj minut … Ko je povoj lahko prenašal dlje časa, sva začela z navajanjem na ovratnico in kasneje na oprsnico.

Ovratnico sem najprej raztegnila, kolikor se je dalo, ga zvabila s priboljškom in mu jo le položila okoli vratu. Potem sem ovratnico skrajšala tako, da mu je bila prav, in jo začela zapenjati. Velja seveda enako, kot prej – ovratnico je imel najprej na sebi le za nekaj sekund, nato za nekaj minut in ta čas sva počasi podaljševala. 

 

Najprej naj si pes ovratnico ogleda in jo prevoha. Če mu je že ta korak neprijeten, pustimo ovratnico na tleh in počakamo, da se ji sam približa in se z njo spozna.

V leru ali prosti tek

Kot otrok sem cenila svobodo vsega živega in neživega (na primer helijevega balona). Tekom odraščanja se je tej pravici do svobode pridružila skrb za varnost. V času, ko sem se s Polonino in Sarino pomočjo uvajala v svet zavrženih in zapuščenih živali, je skrb za varnost prerasla v stisko in močno potrebo po nadzoru vsakega giba živali v moji oskrbi. Dobra stran tega je bila, da sem se dobro naučila opazovati gibanje, kar mi še vedno marsikdaj zelo prav pride. Slaba pa, da sem s tem močno omejevala kvaliteto življenja mojih živali. V zadnjih nekaj letih pa sem končno našla zdravo mejo med svobodo in varnostjo.