torek, 27. oktober 2020

Bodite sočutni do svojega inštruktorja

Avtorica:   Taryn Blyth
Prevedla: Maja Pticar

 Upam, da tale objava ni preveč samopašna, vendar ker imam veliko kinoloških kolegov, ki jim je težko, mislim, da je potrebno o temi spregovoriti. V kinologiji sta utrujenost zaradi sočutja ter izgorelost pogosta pojava, zato upam, da bo ta zapis morda pomagal ljudem razumeti kaj inštruktorji in kinološki behavioristi doživljamo; morda vas bo spodbudil tudi k temu, da nam boste šli malce bolj nasproti s sočutjem in prijazno besedo.


Nula (Foto: Ziva Krapez Jeraj)

Večina izmed nas se odloči za inštruktorski poklic (pa naj gre pri tem za usposabljanje psov, vzgojo, prevzgojo ali pasjo behavioristiko) ker si želimo delati s psi. Zunanji opazovalec si naše delo ilustrira kot vsakodnevno igranje s pasjimi mladički, kjer mi večino časa spreminjamo pasja življenja na boljše. Kar večina ljudi ne pomisli, je, da psi in mladiči pridejo v naše šole direktno vezani na svoje vodnike. In dejansko je človeški del enačbe tisti, s katerim kot trenerji preživimo največ časa. Naši tečaji se osredotočajo na poučevanje lastnikov, kako vzgajati in sodelovati s svojimi psi – le tu in tam vstopimo v interakcijo s psom, da lahko pokažemo kakšno vajo in nenehno opazujemo vse pse v razredu, da lahko skrbimo za njihovo dobro počutje. Vseeno 90 % naše energije gre za poučevanje in interakcijo z ljudmi.

 

Za mnoge od nas to ne pride naravno. Pogosto s(m)o ljudje, ki jih pritegne delo z živalmi, introvertirani - prijetno in sproščeno se počutimo, če delamo z 'ne-človeškimi' bitji, medtem ko medosebni odnosi v nas sprožajo nemir. Za nekoga, ki je naravno družbeno bolj rezerviran, je lahko učenje skupine ljudi ali individualno delo s stranko, precej zastrašujoče. In čeprav mnogi izmed nas pri delu z ljudmi postanemo precej dobri, to od nas terja neznatne količine emocionalne energije.

 

Behavioristi in trenerji s(m)o običajno precej empatični ljudje – sposobnost, da zmoremo opazovati telesno govorico in nenehno pravilno ocenjevati čustveno stanje živali, terja, da smo senzibilni za počutje bitij okoli nas. Ta del naše službe je tako pomemben, da večino strokovnega usposabljanja usmerjamo v krepitev teh sposobnosti, da smo lahko senzibilni na subtilne spremembe v razpoloženju osebka, s katerim delamo. Ker ljudje pridejo k nam pritrjeni na pse, postanemo občutljivi tudi za človeško telesno govorico in njihovo čustvene stanje. Hitro ujamemo signale ko so naši tečajniki nesrečni, znervirani ali napeti. V vsaki uri tečaja smo tako primorani uravnotežiti čustva in razpoloženja različnih ljudi in njihovih psov – in vsakič moramo najti način, da smo hkrati sočutni do teh razpoloženj, a nas ne vržejo iz tira, nas osebno ne afektirajo ali poškodujejo naše strokovnosti na tečaju.

 

Ukvarjamo se z velikim razponom osebnosti pasjih lastnikov, kar je lahko prav tako precej velik izziv: naši tečajniki so lahko ljudje, ki so k nam prišli pod prisilo, saj njihova žena, mož, mama ali oče vztrajajo, da  morajo trenirajo svojega psa, čeprav oni mislijo, da to ni potrebno. Naši tečajniki so tudi ljudje, ki uporabljajo klasične (torej preživete) metode šolanja in zamerijo "učenju s pozitivno motivacijo ter priboljški", vendar se tečajev udeležijo vseeno, saj je naša šola najbližja. Naši tečajniki so tudi ljudje s fizičnimi omejitvami ali čustvenimi izzivi, s katerimi moramo ravnati zelo natančno in nežno. Naši tečajniki so tudi tisti, ki želijo imeti priložnost učiti svojega psa, vendar ne želijo upoštevati naših navodil, ker imajo zelo močna lastna prepričanja in ideje o tem kako bi psa učili in želijo narediti stvari po svoje. In nenazadnje imamo tudi tečajnike, ki so v popolnem zanikanju glede vedenja in težav svojih psov ali popolnoma brezobzirni do potreb drugih tečajnikov in njihovih psov. Starši nas včasih porabijo za to, da smo varuške za njihove otroke, saj jemljejo psa kot »le še eno izvenšolsko dejavnost« ali pa so si psa umislili »zato, da se bo moj otrok naučil vsaj malo odgovornosti.« In imamo seveda tudi tečajnike, ki nujno potrebujejo naše storitve, vendar bodo naredili vse, da jim jih ne bo potrebno plačati.

 

In potem imamo tiste zlate tečajnike, ki učijo in vzgajajo svoje pse, ker so prepoznali vrednost tega, imajo radi svoje pse in jim želijo izpolniti vse njihove potrebe; tisti, ki spoštujejo nas in naše delo in zaupajo našim navodilom in usmeritvam. Tisti, ki z nami ostanejo več let, samo zato, ker je delo in učenje zabavno in ker so zgradili kvalitetne odnose in vezi s svojimi psi. To so stranke, zaradi katerih ne odnehamo in na katere mislimo, ko nam odteka energija.

 

Biti trener ali behaviorist zahteva tudi stalno reševanje problemov. Mi lahko načrtujemo, da bomo na tečaju učili določene vaje, vendar na uri hitro ugotovimo, da je iz kakršnega koli razloga na ta dan to nemogoče izvesti. Vedno moramo imeti pripravljen še načrt B (in C in D). Svoje načrte moramo prilagajati glede na pse in vodnike ter na njihove zmožnosti in omejitve, ki jih imajo. In te se lahko iz ure v uro spreminjajo. To zahteva stalno razmišljanje; ne moremo si privoščiti, da bi zaspali. Ves čas smo v pogonu in sproti načrtujemo ukrepe in rešitve. Hkrati se ves čas zavedamo, da imajo naše stranke zaradi gledanja nerealističnih »resničnostnih televizijskih šovov« pričakovanja (in zahteve) po "hitrih rešitvah". Če mi ne bomo svoje delo opravili dovolj hitro oziroma rešili težave »takoj,« nas seveda skrbi, da bodo zaradi nerealnih pričakovanj stranke raje poiskale averzivnega trenerja, kar pa bo na koncu škodilo obema, tako vodniku, kot psu.

 

Prav tako pa trenerji živimo s tveganjem:  ljudje in psi niso roboti in mi ne moremo nadzorovati, ali predvideti vsega, kar bodo naredili v kateri koli dani situaciji. Mi smo lahko še tako odgovorni, vendar naši tečajniki lahko delajo nespametne izbire - ignorirajo naša navodila, so v zanikanju ali pa lahko namerno napačno interpretirajo vedenjsko težavo svojega psa, s čimer dajo nas in druge tečajnike v nevarnost. Psi niso popolni in katerikoli pes, če ga damo  v napačno situacijo v neprimernem času, bo lahko uporabil agresijo, da se bo rešil ven iz te situacije. Trenerji se ne smemo nikoli izklopiti in jemati varnosti psov ali tečajnikov za samoumevno. V nekaterih primerih smo primorani sprejeti težko odločitev, da za psa skupinski tečaj ni varen in povedati ljudem stvari, ki jih ne želijo slišati.

 

Medtem ko smo ljudem na voljo za razreševanje pasjih vedenjske težave, se na posvetovanjih velikokrat na nas naslonijo kot podporo za človeški del družine. Čeprav nismo (človeški psihologi, smo pogosto izpostavljeni težkim osebnim težavam in absorbiramo veliko čustvenih težav, medtem ko tečajnikom poskušamo pomagati pri delu s psi. Pogosto je problem pri psu samo simptom neke večje težave, ki je v družini in moramo skrbno in občutljivo navigirati v zelo težavnih razmerah, da lahko pomagamo. Za razliko od človeških psihoterapevtov, mi nimamo vzpostavljenega podpornega sistema ali strokovne supervizije, ki je obvezen del v enakovrednih človeških področjih. Večina od nas tudi ne zasluži dovolj, da bi si lahko v ta namen privoščili razkošje zasebnega psihoterapevtskega svetovanja.

 

Trenerji in behavioristi imamo na sebi še eno breme, ki ga ljudje prezrejo - breme popolnosti v naših privatnih življenjih z našimi lastnimi psi. Medtem ko nam je logično, da prav tako kot noben človek ni in nikoli ne bo popoln, tudi naši psi niso in ne morejo biti popolni, imajo mnogi izmed nas občutek, da smo nenehno kritizirani in strokovno ocenjevani glede vedenja naših lastnih psov. Mnogi trenerji jemljejo tudi najmanjše težave s svojimi lastnimi psi za skrajno uničujoče, ker čutijo, da bi moralo njihovo znanje in izkušnje preprečiti, da bi na tem področju njihovega življenja kdaj koli naredili karkoli narobe. Ko v svojih osebnih življenjih na kakršenkoli način »spodletijo« s svojimi psi, sta krivda in sramota izjemno obremenilna.

 

In na koncu, ljubezen, ki jo čutimo do psov, pride s ceno. V ta poklic se podamo, ker imamo radi pse in nas zanje skrbi – ko vidimo pse, ki se jih zanemarja ali pa so obsojeni na bedno življenje, saj kljub našim najboljšim naporom, ljudje ne želijo naše pomoči, nas to preganja. Ostanemo z občutkom resnične žalosti in težko nam je to spustiti in odkorakati stran.

 

Torej, bodite sočutni in prijazni do svojega trenerja. Če imate to srečo, da ste našli inštruktorja, ki vzgaja pse popolnoma brez prisile, zgolj s pozitivno motivacijo, svoje delo temelji zgolj na znanosti in ima iskreno rad pse; dovolj, da vloži svoj denar, energijo in čas v pridobivanje ustrezne formalne izobrazbe na področju …  imejte v mislih, da to ni enostaven poklic. To je služba, ki nas v celoti konzumira, finančno ni darežljiva in je čustveno izčrpujoča, kljub temu, da je to naša strast. Za vse tiste zlate stranke, ki nas poganjate in zaradi katerih je vse to vredno (veste katere ste), hvala vam.

 

Izvorno besedilo najdete TUKAJ

Ni komentarjev:

Objavite komentar