Brez stresa ni življenja

Pomen stresa v vsakdanjem življenju naših štirinožnih spremljevalcev prepoznavamo šele v zadnjih desetletjih. Znanstvene študije so potrdile, da stres vodi v težave z zdravjem, vpliva na zmanjšano sposobnost koncentracije in učenja ter povzroča razdražljivost, reaktivnost in agresivne odzive na dražljaje iz okolice.

Divja igra kmalu lahko postane za enega ali oba udeleženca neprijetna.

Tako kot za ljudi, je tudi za pse življenje v današnjem času polno stresnih situacij. V mestih so izpostavljeni živčnemu prometu, glasnemu hrupu, nenavadnim zvokom, tesnemu stiku z drugimi ljudmi in psi iz okolice, brez možnosti umika ali sprostitve nabrane negativne energije s prostim tekom in uganjanjem vragolij. K temu običajno lahko prištejemo tudi vedno bolj nestrpen in pogosto celo sovražen odnos okolice do psov in njihovih lastnikov.

Čeprav se je vsak organizem sposoben spopasti z določeno stopnjo pritiskov iz okolice in se nanje prilagoditi, obstaja pri vsakem posamezniku meja, ki jo je sposoben prenesti. To mejo moramo lastniki psov sami prepoznati pri svojemu psu. Prepoznavanje možnih stresorjev, vzrokov, posledic in znakov stresa pri našem psu je ključnega pomena za srečnega in zadovoljnega psa. Na ta način se lahko zahtevnim situacijam izognemo, jih omilimo ali celo v celoti preprečimo.

Po in med napornimi situacijami se potreba po pitju vode poveča.

Kljub temu pa izogibanje stresnim situacijam ne pomeni, da morajo naši psi živeti v večnem stanju sproščenosti in umirjenosti. Stres je do neke mere nujno potreben za razvoj in napredek. Stres namreč pomeni vsako stanje povečane aktivnosti v telesu, kar se zgodi že, ko si mora pes poiskati skledo z vodo, ker je žejen. Zato pogosto ločujemo pozitivni in negativni stres. Pozitivni stres pomeni, da se s situacijo lahko soočimo, da imamo znanje in izkušnje, ki nam omogočajo, da težavo lahko premagamo. Pri negativnem stresu situacija postane za posameznika prenaporna in posledicno se počuti ogroženega.

Na mejo med tako imenovanim pozitivnim in negativnim stresom pri našem psu lahko  vplivamo tudi mi. Delno je sposobnost obvladovanja stresa prirojena in odvisna od izkušenj v najobčutljivejšem obdobju oziroma celo od izkušenj pasje mame. Delno pa nanjo vpliva razvoj v mladosti, socializacija, vzgoja, izkušnje in znanje, ki si jih je naš kosmatinec pridobil tekom življenja.

Če poskrbimo, da se naš pes z okolico srečuje v majhnih dozah, ki jih je sposoben prenesti, da so njegove izkušnje s svetom pozitivne in mu omogočimo, da se o svetu uči s svojim tempom, bomo vzgojili psa, ki se bo sposoben v odrasli dobi spopadati tudi z večjimi obremenitvami.

Pogosto lulanje lahko nakazuje na veterinarske težave ali močen stres.

Diego je bil v svojem zgodnjem življenju izpostavljen kroničnemu stresu. Njegove sposobnosti učenja, koncentracije in komunikacije so bile zelo okrnjene. Ker ne morem vplivati na vse dejavnike okolja, ki mu povzročajo stres, sem poskušala v čim večji meri izločiti tiste, ki jih lahko obvladujem. Ena prvih stvari, ki sva jih ukinila, je bila velika telesna aktivnost. Sprehode sva skrčila na kratke izhode, namenjene le iztrebljanju. Fizično igro (lovljenje žogic, tek, norenje) sva zamenjala z mentalno zaposlitvijo. Namesto dolgih sprehodov sva se odločila za dolga opazovanja dogajanja z varne razdalje. Omogočila sem mu veliko spanja, kar je na zacetku pomenilo, da sem se morala umiriti tudi jaz. Opravila sva veliko veterinarskih pregledov in testov, da smo izločili vse možne zdravstvene vzroke oziroma odkrili tiste, ki smo jih lahko zdravili. Napredek je večinoma počasen, vendar se kaže in danes je Diego že sposoben izbrati tudi boljso odlocitev. Danes mu lahko pustim tudi nekaj več norenja in mu občasno naložim tudi večje obremenitve kot jih je vajen.

Diego je ekstremen primer, čeprav žal ne tako zelo redek. Večina psov se s svetom spopada veliko bolje kot on in odpravljanje težav, povezanih s stresom, ne zahteva tako ekstremnih ukrepov. Kljub temu pa še vedno vidim preveč psov, ki jih ljudje ženejo čez njihove meje. Vsakodnevna športna udejstvovanja, vodenje v lokale, trgovine, mestne centre, ko je tam največ ljudi, neskončno metanje žogic in frisbijev ter več kilometrov dolg tek ob kolesu po asfaltiranih poteh pomenijo ogromne obremenitve za pasje telo. Če taki obremenitvi ne sledi dan, dva ali celo več sprostitve in umirjenosti, bo pes slej kot prej pod kroničnim stresom. Takrat se začnejo zdravstvene in/ali vedenjske težave. Dlje kot je pes v kroničnem stresu, dlje bo trajalo okrevanje.

Kroničnemu stresu in njegovemu negativnemu vplivu na počutje in dobrobit našega psa se lahko izognemo, če poskrbimo, da si tekom odraščanja (ali prevzgoje) pridobi pozitivne izkušnje, da se o svoji okolici lahko uči s svojim tempom, da se naučimo prepoznavati obremenitve, ki jih je naš pes sposoben prenesti, in, kadar to mejo prestopimo, omogočimo psu zaslužen počitek. Na ta način ne bomo imeli le srečnega, zadovoljnega in stabilnega psa, pač pa bomo umirjeni in zadovoljni tudi mi.