Kdaj je igra igra?

Igra in igrivost sta pomembna sestavna dela življenja vsakega posameznika. Ne igrajo se samo mladički ampak tudi odrasli psi, čeprav ne tako zelo pogosto. Načeloma vsi vemo, kaj je igra, kljub temu pa se v znanstvenih krogih pojavlja več različnih definicij. Ne glede na definicijo se vsi strinjajo, da igra ni samo dejavnost, ampak tudi stanje uma. 

Igra ali prepir?

 Problem pri opisovanju elementov igre nastane takrat, ko se sproščena igra pomeša z negotovostjo, strahom, frustracijo ali obsesijo. Igra je namreč sestavljena iz vseh elementov, ki jih psi uporabljajo tudi v drugih, resnih oziroma realnih situacijah: lov, zasledovanje, sledenje, naskok, napad, ugriz, beg, obramba. Najpomembnejša razlika je v namenu. Med igro pes nima namena poškodovati ali ubiti svojega nasprotnika, nima namena pobegniti in se otresti svojega partnerja v igri. Namen je sovrstnika obdržati v igri kolikor dolgo je mogoče in v njej uživati. 

Zato, da je igra res igra, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Burghardt (1999) je določil 5 kriterijev, po katerih razlikujemo igro od drugih aktivnosti:

1. Igra potrebuje domače in čustveno varno vzdušje ter varno okolje.
2. Igra je sama sebi namen (nima nobenega drugega namena ali cilja).
3. Vključitev v igro je prostovoljna in notranje motivirana.
4. Igra ni enaka realnosti.
5. Igra so ustvarjalne ponovitve.

Napisano pomeni, da se morajo psi počutiti dobro, ne smejo biti lačni, žejni, utrujeni, bolni, poškodovani ali prestrašeni, da se lahko igrajo. Če se počutijo varne in sproščene, se bodo radi vključili v igro in zanjo prosili. Če moramo psa spodbujati k igri, pomeni, da smo nekaj spregledali. Če se naš pes skriva pred drugimi psi, če se pred njimi zateče k nam in nas prosi za pomoč, to pomeni, da mu ni do igre. Četudi je mladiček in naj bi se po naših merilih z veseljem igral s svojimi vrstniki.

Če naš mladiček, odraščajoč ali odrasel pes zavrača igro oziroma ga nikoli ne vidimo, da bi se poskusil igrati (sam, z nami ali z drugimi psi), je čas, da se vprašamo, zakaj. Poskusimo določiti, kaj bi lahko našemu psu onemogočalo popolno sprostitev in željo po kreativni interakciji z njegovimi vrstniki, nami ali njegovim okoljem.

Ta lep poklonček daje veji vedeti, da je vse skupaj mišljeno v igri.

Diego se je, odkar ga poznam, kljub vsem njegovim težavam, vedno vključeval v igro. Vendar (!) zdaj opažam, da se je sčasoma njegova želja po igri še povečala. Zdaj, ko je njegovo okolje bolj sproščeno, ko je bolj umirjen in samozavesten, se ne igra samo pogosteje, ampak tudi veliko bolj upošteva pravila igre. Posledično se tudi drugi psi raje igrajo z njim. Seveda je se daleč od mojstra igre in vsak dan je nova priložnost za učenje.


Viri:
Comparative Psychology: A Handbook (G. Greenberg and M. M. Haraway, eds.), Garland Publishing Co., New York, 1999, pp. 725-735