Kdo je kriv?

Po vsakem odmevnem dogodku, kjer je bil vpleten napad psa, se začnejo burne razprave o tem, kaj je botrovalo napadu. Je kriv neodgovoren skrbnik ali je pes napadalnost podedoval od svojih prednikov in je bila nesreča neizogibna? Odgovor je vse prej kot preprost.

Je napadalno vedenje zapisano v genih ali je problem v vzgoji?

Kaj je socializacija: Kako vzgojiti zadovoljnega psa? (3/3)

Razvijajoči se organizem se ne odziva le pasivno na dražljaje iz okolja, pač pa dejansko “pričakuje” določeno stimulacijo tekom razvoja. To pomeni, da ga moramo v času občutljivih obdobjih (znotraj katerih poteka tudi socializacija) izpostaviti določenim dražljajem. Vendar preobremenjevanje naredi več škode kot koristi! Držimo se pravila: "Manj je več".

Igra s sovrstniki je pomembna, vendar ne sme trajati predolgo.

»Saj ne bo nič naredil!«

Kot vsako jutro, sva se tudi danes z Diegom odpravila na sprehod. Čeprav je najin cilj opazovati ljudi in predvsem pse, se izogibava prometnim konicam.  Tokrat sva se odpravila na travnik nad mestnim parkom.

Če se le da, si poiščeva varen prostor za opazovanje mimoidočih od daleč.

Možnost izbire

Vsa živa bitja za zdrav razvoj in dobro počutje potrebujejo možnost izbire in možnost vplivanja na dogodke v svojem življenju. V klasičnih pasjih šolah nas pogosto učijo in naučijo, da moramo nadzorovati vsak trenutek v življenju našega psa. Skozi vsak trenutek v življenju ga moramo voditi, usmerjati in nadzorovati. Imeti moramo nadzor.

Pustite psu, da izbere trenutno najljubšo igračo.

Kaj potrebujejo mladički?

Pomlad je čas poplave mladičkov. Izkušnje iz zavetišč mi pravijo, da je to težko obdobje, saj zavetišča v tem času pokajo po šivih, ker se mnogo nezaželenih mladičkov znajde pred njihovimi vrati. Kljub temu pa je za posameznike, ki sprejmejo mladička v svoj dom, to čaroben čas. Mala, ljubka kepica, ki je odvisna od nas, ki nam sledi in nam zaupa. Vsaj dokler ne zraste. Takrat mnogi ugotovijo, da je pes zahteven, težaven, hiperaktiven, pogosto celo bolj, kot so pripravljeni ali sposobni obvladati. Kaj se je torej zgodilo? Kje je šlo narobe?

Množice, hrup, zabave in center mesta niso primerni za pse. V obdobju odraščanja lahko pustijo nepopravljive posledice.

Veselite se z mano!

Z Diegom sva v obdobju, ko imava nekaj zelo dobrih trenutkov, velike skoke v napredku, v naslednjem trenutku pa se zgodi nekaj, kar naju navidez pošlje nekaj korakov nazaj. Sva v klobčiču dobrih in slabih dni. Kljub vsemu je napredek opazen.

Družba je za pse izredno pomembna.

Kako psi uporabljajo čutila?

Verjetno so nas vse že od malih nog učili, da imajo psi izjemno dobro razvito čutilo za voh. Tisti, ki smo se malo bolj zanimali za pasji svet, smo lahko v marsikateri knjigi prebrali, da psi vidijo svet drugače kot mi, in sicer skozi vonjave, ki jih obdajajo. Mnogo še vedno verjamejo, da psi vidijo svet v sivih tonih, črno - belo. Zahvaljujoč številnim raziskavam danes vemo, da ni tako.

Psi so po naravi lovci. To pomeni, da morajo svoj plen opaziti hitro. Temu služijo tudi njihove oči, ki so prilagojene zaznavanju gibanja. V nasprotju z nami, ki smo bolj občutljivi na podrobnosti v naši vidni sliki, so psi prilagojeni temu, da izjemno hitro opazijo vsako gibanje. Vsak premik v njih vzbudi avtomatski odziv - plenski nagon. Če to prevedemo v naš svet, kjer se neprestano vse premika (avtomobili, kolesarji, ljudje, živali), lažje razumemo, zakaj ima toliko psov težave z lovljenjem kolesarjev, tekačev in avtomobilov. To nikakor ne pomeni, da psi mislijo, da bi bilo kolo primerna večerja. Pomeni samo, da se v njih vzbudi nezavedna, avtomatična, nagonska reakcija, ki se ji ne morejo upreti.

Skeniranje okolice z očmi.

Delovne počitnice

Z Diegom se ponovno odpravljava v tujino, tokrat za malo dlje časa. Odsotnost je namenjena praksi v teoriji pridobljenega znanja pri odpravljanju vedenjskih težav psov, hkrati pa bova čas izkoristila za Diegov hitrejši napredek. Trenutno sva na točki, ko je fant tako zelo napredoval, da mu možgani delajo s polno paro. Zdaj je trenutek, ko ga je potrebno usmeriti v koristne dejavnosti, da ne dela neumnosti (npr. kraja predmetov z miz, polic, omar). Začela sva s sledenjem in Diego v delu prav blesti. Dojema bliskovito hitro in učenje mu je v veselje.

Iskanje izgubljenih predmetov v gozdu je Diegu v neizmerno veselje.

Ker se bova oba koncentrirala na delo, bo Diegov bRlog na počitnicah do 26. avgusta. Takrat pa bova imela verjetno veliko novih in zanimivih izkušenj, ki jih bova delila z vami. Še vedno pa se bomo javljali preko Diegovega FB.

Pasji bonton

Z Diegom imava težave tudi z ljudmi. Predvsem takimi, ki se ne vedejo običajno. Poleg raznih kapuc, kap, palerin, bergel in podobne opreme, ga najbolj zmotijo nekulturni ljudje.

Ne dolgo nazaj se nama je zgodilo, da se je neka tetica odločila, da se njej ne da hoditi po temu namenjeni poti, ampak se bo raje prerinila čez zaplato trave mimo naju na drugo stran ceste. V ta namen je morala stopiti tik za najinim hrbtom. Ko je to naredila, se je seveda Diego na smrt ustrašil in odreagiral z lajanjem. Tetica je bila ogorčena, kričala na ves glas in nama grozila s Policijo (ki bi je bila jaz v resnici prav vesela, da zabeležijo tale napad na naju).

V leru ali prosti tek

Kot otrok sem cenila svobodo vsega živega in neživega (na primer helijevega balona). Tekom odraščanja se je tej pravici do svobode pridružila skrb za varnost. V času, ko sem se s Polonino in Sarino pomočjo uvajala v svet zavrženih in zapuščenih živali, je skrb za varnost prerasla v stisko in močno potrebo po nadzoru vsakega giba živali v moji oskrbi. Dobra stran tega je bila, da sem se dobro naučila opazovati gibanje, kar mi še vedno marsikdaj zelo prav pride. Slaba pa, da sem s tem močno omejevala kvaliteto življenja mojih živali. V zadnjih nekaj letih pa sem končno našla zdravo mejo med svobodo in varnostjo.