Moja zgodba: Srečen pes ali šov za druge?

Petra Bernik, dolgoletna inštruktorica v pasji šoli, je bila na mojo prošnjo pripravljena deliti zgodbo o poti do srečnega življenja s svojo psičko Roo. Upam, da boste v zapisu uživali tako kot jaz.


Utrujen pes je srečen pes. Stavek, ki ga lastnik psa v sodobni kinologiji sreča za vsakim vogalom. Sama sem ga z nakupom drugega psa tudi popolnoma ponotranjila in ga živela dan za dnem. Razloženo mi je bilo, da je potrebno psa - da bo priden in srečen - fizično zaposliti z dejavnostmi kot so tek ob kolesu, metanje in prinašanje žogic, frizbija, agility, dolgi aktivni sprehodi in tudi mentalno, kot primer pa je bilo največkrat podano učenje raznoraznih trikov. Slišalo se je razburljivo - preživljanje časa s psi mi je bilo vedno všeč, še posebno, če to pomeni, da je tako razgibano. Odločila sem se, da bo moj pes res srečen - počel bo vse to in še več. Pa je bil res?

Strmeč pogled in dvignjena taca dajeta vedeti, da Roo ni sproščena. (Foto: Petra Bernik)

Še preden se je moja nova štirinožna kepica sploh skotila, sem bila odločena, da bo obvladala 101 pasji trik, se že kot mladiček spoznala z osnovami agilityja, lovila frizbi in da bo v vsem videla le mene. Tako bo res navezana name in bo pravi primer šolanega in vzgojenega psa.

Začeli sva s prvim dnem prihoda v nov dom - igra notri, igra zunaj, igra s tem, igra z onim, pozornost na meni tekom celega sprehoda, vse kar je bilo dobro, je bilo podkrepljeno z briketkom. Z dobrimi dejanji si je zaslužila cel dnevni obrok - briketek po briketek. Obvladala je luring, targeting, shaping, repertoar poznanih trikcev se je večal iz dneva v dan. Zunaj sem se sprva vedla kot klovn - splačalo se je, moja mladička je bila povsem osredotočena name. Ni me izpustila iz svojega vidnega polja, pravzaprav sem bila celo njeno vidno polje le jaz. Odzvala se je na prvo povelje, bili sva glavna atrakcija našega naselja. Ljudje so se ustavljali, naju opazovali pri delu in spraševali, kako mi to uspe, jaz pa sem bila na svoje delo in na svojega psa vedno bolj ponosna.

Izvajanje trikcev ni samo nepotrebno, včasih je tudi škodljivo. (Foto: Petra Bernik)

Osveščala sem druge, kaj vse se da narediti s t.i. pozitivno motivacijo in hranjenjem le iz roke. Tudi na društvenem poligonu je vedno dala vse od sebe, ne glede na motnje. Vse bi naredila za tistih nekaj briketkov ali njeno žogico. Pri prinašanju slednje se ni utrudila, vneto mi jo je potiskala v naročje. V stalnem pogonu je bila lahko tudi 4 ure - pravzaprav si ni nikoli vzela predaha sama od sebe. Ves čas je čakala samo na povelja, da jih lahko izvrši, neprestano gledala vame, lajala, če ni dobila pričakovane pozornosti - ker ona bi delala. Ne le zunaj, tudi notri je ponavljala ta vzorec, razlika je bila morda le v tem, da je notri bolj cvilila in me tačkala kot pa dejansko lajala. Ne glede na to ali sva se pravkar vrnili s sprehoda. "Uh, imam pa res deloholika," sem si mislila.

Marsikdo mi je zavidal to njeno željo po delu, ta njen zanos. Tudi v svetovnem merilu, saj ta pasma  (Kooikerhondje) sicer ni znana po ekstremni energičnosti. Na sebi je imela vedno ta 'happy face', iz gobca je visel nenavadno dolg jezik, oči so bile široko odprte, pri miru ni bila nikoli. Vaje shapinga so z leti postale nemogoče, saj je ob tem postala tako vznemirjena, da je ponujala pet dejanj naenkrat, zraven cvilila, se oblizovala in gledala samo še v mojo roko, kdaj bo iz nje padel briket. Nikakor se ni bila več sposobna osredotočiti na svoje gibe.

Ironično je bila zanjo najtežja vaja, ki se jo je kdaj učila, preval. Za to, da se je prevalila na hrbet, sva potrebovali kar nekaj časa ... in hrane. Tudi sicer se ni nikoli zleknila na hrbet med počivanjem ali božanjem, bila je vsa napeta in je odskočila ob vsakem šumu, premiku ter prinesla igračo. Le na en način je vedela, da je čas za počitek - ko sem jo zaprla v njeno kletko v ločeno sobo. S takim tempom sva živeli celih 6 let. Nisem si predstavljala sprehoda brez žoge, dneva brez izvajanja trikov, ob tem pa sem ves čas iskala razne možnosti za še dodatna udejstvovanja s psom, skratka res nisem želela, da bi imel moj pes dolgočasno življenje. Že to, da je bil kdaj tudi po 8 ur doma, me je navdajalo s slabo vestjo. Verjela sem, da drugače ne more biti srečen.

Športno udejstvovanje pomeni napor, ki zahteva nekaj dni počitka. (Foto: Petra Bernik)

Vseh 6 let sem hitela. "Pes mora biti v dobri fizični kondiciji, pes mora veliko preteči, da bo lahko doma počival," sem si mislila. Tako se je tudi moji psički vedno nekam mudilo. Na popuščenem povodcu je bila zmožna hoditi le pod strogim poveljem ali stalnim utrjevanjem z briketki, za ponujeno hrano je hlastnila tako, da je sigurno kak njen zob zapel za mojo kožo  (če ji je bilo rečeno naj vzame počasi, se je začela tresti), na sprehodih je preletavala teren, hodila je celo med opravljanjem ene ali druge potrebe.

Postala pa je tudi reaktivna na okolico. Drugi psi so bili huda grožnja zanjo. Pa nikoli ni tekla  proti njim (povelja imajo vendar svojo moč), le v svoj osebni prostor ni sprejela nobenega. Ni mu dala niti priložnosti, oziroma bolje, sebi ni dala niti priložnosti, da bi si lahko ustvarila pravi vtis o njem. Tako se je osredotočala name, da jo je vsak pes, ki je prišel v njeno bližino z namenom, da bi jo samo ovohal, presenetil v taki meri, da je v strahu odreagirala z zobmi. Pred tremi meseci pa mi je kliknilo - moj pes ni srečen. Pred sabo imam sesutega psa, ki ni sposoben delovati samostojno. Odvisen je od mojih povelj. Zagotovo me ima rad, v to ne dvomim, vsekakor pa se v tem okolju tudi ne počuti tako dobro, kot bi se lahko, če bi imel kdaj možnost izbire, da je to, kar si želi on in ne jaz.

Ko sem tako začela razmišljati o preteklih šestih letih, sem v svojih dejanjih prepoznala marsikaj egoističnega. Sodoben lastnik psa že pred nakupom točno ve, kakšnega psa hoče, kaj bo z njim počel in kaj je njegov cilj, ki ga bo s tem psom dosegel. Ob tem pozabi na to, da je svojemu bodočemu psu pravkar zapečatil usodo, pa ga sploh še spoznal ni. Pes tako že tu nima povsem nobene izbire. Zakaj mislimo, da individualizem med psi ne obstaja in da se vsakega psa da izoblikovati v to, kar smo si zamislili, brez da bi porušili njegovo osebnost, vplivali na njegova čutenja?

Novi trend, ki ga opažam, je, da vzgojimo psa, ki 'pleše' tako, kot mi narekujemo, stalno čaka na naše vključevanje, vmešavanje v njegovo življenje, to pa poimenujemo želja po delu. Tak pes ne izkazuje notranjega miru, se ves čas prestopa, strmi vate, cvili, celo laja, v okolju z motnjami se zlepa ne spočije. Pa je to tista zdrava mera sodelovanja pes-človek? Kje je v takem stanju psa čar? Mene tako vedenje spominja na histerijo. In histerija ni pozitivna stvar. Ne pri ljudeh, ne pri psih. Je vedenjski problem, na žalost v pasjem svetu velikokrat priučen.

Ali je utrujen pes res srečen? (Foto: Petra Bernik)

Mladiče radi izpostavljamo vsemu, v vsako pomembno življenjsko situacijo vključujemo hrano in preusmerjamo pozornost - od komaj nekajtedenskega bitja zahtevamo, da sedi pri miru, hodi poleg nas, nas gleda v oči. Ali ni v tem času za oblikovanje temeljev normalnega doživljanja sveta morda bolj pomembno raziskovanje in opazovanje okolice v tempu, ki si ga mladič izbere, in ne odvračanje pozornosti z okolice na nas? Kako si lahko katerokoli bitje ustvari svoje mnenje o čem, če mu neprestano vsiljujemo omejitve, tudi pri stvareh, ki ga ne ogrožajo ali pa bi jih ogrožal on? Opažam, da imamo ljudje radi nezdrav nadzor nad vsem - tudi nad svojimi štirinožnimi prijatelji. 'Fuj!', 'Ne delat tega!', 'Pusti!', 'Sem!', 'Glej me!', 'Ne vohaj po tleh!'... Ali psu sploh kaj dovolimo? 'Prinesi to!', 'Išči to!', 'Valjaj se!', 'Teci naprej!', 'Obrni se levo!', 'Pojdi v kletko!', 'Lezi!', 'Igraj se z žogo!'... In zakaj moramo psu stalno govoriti, kaj naj počne? Zakaj se ne uleže, ko si tega  želi, zakaj ne teče, ko se tako počuti, zakaj se ne igra brez nas?

Ne le to, da imamo povelje za vsako dejanje, temveč tudi pričakujemo od psa, da ga izvrši v hipu - sicer smo po mnenju večine slabo izšolali psa. V tem trenutku se lahko tudi vsak izmed nas vpraša, ali je pozitivna motivacija res to, za kar jo imamo? Lačen pes za hrano naredi vse, gre tudi iz cone svojega udobja (prej omenjeni preval pri moji psički). Seveda da bo šel, če v nasprotnem primeru hrane ne bo! Pa bo zanj ta za življenje povsem nepotrebna izzvana situacija doživeta brez kakršnegakoli stresa? Ne. Zakaj psa prisilimo v nekaj zanj nenaravnega? So vsa ta pretirana udejstvovanja res namenjena v dobro psu ali pa je vse bolj šov za druge? Če bi vprašali psa, on tega ne potrebuje.

Sproščeno delo z nosom pse pomirja. (Foto: Petra Bernik)

V teh zadnjih treh mesecih sem uvedla nekaj sprememb. Te vključujejo ukinitev vseh slišnih povelj razen odpoklica, izvajanja vaj, igre zunaj, hranjenja le iz roke in vpeljavo počasne hoje in sprehoda po želji psa - pustim, da psička določi smer, prevohlja lahko vse, kar je na njeni poti - sem dosegla marsikaj.

Psička me ne vleče več za povodec, ko se ustavim, me ne priganja več z laježem, jezika do tal prav tako ni več, tudi ne cepetanja. Doma zaspi  brez kletke, začela pa je tudi spuščati pse v svoj osebni prostor in celo sklepati prijateljstva. Ko jo zdaj pogledam, iz sebe izžareva popolnoma drugačno energijo - njen pogled je miren, telo sproščeno. Da me ima rada, zares občutim šele sedaj, ko pride sem in tja k meni celo brez žoge v gobčku, se stisne k meni in razleze na hrbet, da jo božam po trebuhu, ne da bi me gledala s tistimi izgubljenimi očmi: "A ne bova nekaj počeli?". Prej je poznala samo to, zdaj pozna tudi sproščenost. In jaz sem najbolj srečen človek, ker se moja psička crklja in sem zraven lahko brez strahu, da bo odskočila in ji bom uničila ta redek trenutek umirjenosti, če se bom jaz premaknila samo za milimeter.

Ne samo jaz, tudi moja psička je srečna! Umirjen pes je srečen pes. Umirjen pes je priden pes.