Hranjenje iz roke

Hrana je osnova za preživetje vseh živih bitij, ne glede na to, ali gre za ljudi, pse, hrčke, gobe ali rastline. Brez hrane ne preživi nihče. Zatorej je hrana izjemno močan motivator za vse pse, vsa njihova dejanja in vedenja. Odtegovanje hrane je za psa stresno in dolgotrajen stres vodi v vedenjske težave.

Ne govorimo o občasnem priboljšku (ali v tem primeru o zgodovinskem dogodku, ko je Diego prvič poskusil lubenico), ampak o tem, da nekateri psi dobivajo vso ali večino svoje hrane zgolj iz roke vodnika.

Ločitvena tesnoba

Naletela sem na super prispevek, ki opisuje preprosto rešitev za ločitveno tesnobo. V njem je omenjen in s kratkim videom tudi predstavljen projekt merjenja srčnega utripa pri psih. Prikaže, kaj se zgodi s srčnim utripom, ko se lastnik psa od njega oddalji: Talk to the hand

Pri ločitveni tesnobi gre za čustveno stisko in ne za neposlušnost, zato je ne rešujemo s šolanjem in psa nikakor ne kaznujemo.

Oprsnica in ovratnica

Ko sem spoznala Diega, ni prenašal natikanja ovratnice, oprsnice, haltija in drugih pripomočkov, s katerimi so našega norčka poskušali obvladati. To je bila verjetno posledica tega, da Diego takrat ni prenašal dotika. Zakaj je bilo temu tako, je v resnici zgodba zase, vsekakor pa je bilo treba nekaj narediti v zvezi s tem.

Začela sva počasi. Diego se je moral naučiti dotika brez prisile, dobiti je moral občutek, da mu raznorazni trakovi, vrvice, ovratnice … ne predstavljajo ničesar hudega. Začela sva tako, da sem nanj počasi in za kratek čas polagala kratke trakove, povoje. Na začetku le za nekaj sekund, nato za par minut itd. Ko ga to ni več vrglo iz tira in se je navadil prenašati občutek povoja na svojem hrbtu, sem povoj na rahlo povila okrog njegovega vratu in prsi. Ponovno najprej le za nekaj sekund, nato za nekaj minut … Ko je povoj lahko prenašal dlje časa, sva začela z navajanjem na ovratnico in kasneje na oprsnico.

Ovratnico sem najprej raztegnila, kolikor se je dalo, ga zvabila s priboljškom in mu jo le položila okoli vratu. Potem sem ovratnico skrajšala tako, da mu je bila prav, in jo začela zapenjati. Velja seveda enako, kot prej – ovratnico je imel najprej na sebi le za nekaj sekund, nato za nekaj minut in ta čas sva počasi podaljševala. 

 

Najprej naj si pes ovratnico ogleda in jo prevoha. Če mu je že ta korak neprijeten, pustimo ovratnico na tleh in počakamo, da se ji sam približa in se z njo spozna.

Pasji bonton

Z Diegom imava težave tudi z ljudmi. Predvsem takimi, ki se ne vedejo običajno. Poleg raznih kapuc, kap, palerin, bergel in podobne opreme, ga najbolj zmotijo nekulturni ljudje.

Ne dolgo nazaj se nama je zgodilo, da se je neka tetica odločila, da se njej ne da hoditi po temu namenjeni poti, ampak se bo raje prerinila čez zaplato trave mimo naju na drugo stran ceste. V ta namen je morala stopiti tik za najinim hrbtom. Ko je to naredila, se je seveda Diego na smrt ustrašil in odreagiral z lajanjem. Tetica je bila ogorčena, kričala na ves glas in nama grozila s Policijo (ki bi je bila jaz v resnici prav vesela, da zabeležijo tale napad na naju).

Scooby Doo

Pred kratkim je na Diegovi Facebook strani nekdo komentiral, da ima psa, ki kaže podobna vedenja, kot Diego. Imenuje ga Scooby Doo, po psu iz priljubljene risanke iz 70ih let. Ko pomislim nanj, se mi pred očmi prikaže podoba psa, ki se boji lastne sence, skače ljudem v naročje, dela neumnosti in je hkrati najbolj prijazno bitje na svetu. Pred očmi pravzaprav vidim Diega.