Kdo je kriv?

Po vsakem odmevnem dogodku, kjer je bil vpleten napad psa, se začnejo burne razprave o tem, kaj je botrovalo napadu. Je kriv neodgovoren skrbnik ali je pes napadalnost podedoval od svojih prednikov in je bila nesreča neizogibna? Odgovor je vse prej kot preprost.

Je napadalno vedenje zapisano v genih ali je problem v vzgoji?

Kaj vpliva na vedenje našega psa?
Pri poskusih razlag določenih vzorcev vedenja in vzrokov zanje znanstveniki naletijo na veliko težav. Vedenje katerekoli živali (in tudi ljudi) je izjemno težko ocenjevati nepristransko in objektivno. Vedenje se vedno pojavi v določenem kontekstu, ki nikoli ni enak za vsako žival. V izoliranih laboratorijskih okoljih je praktično nemogoče ponazoriti vsakodnevne situacije, za katere iščemo razlage. Izvedba raziskave v resničnem življenju pa je težavna zaradi velikega števila dejavnikov, ki jih ne poznamo, na katere nimamo vpliva oziroma njihovega vpliva ne razumemo.

Čeprav lahko zaznamo nekatere jasne razlike v vedenju določenih pasem in razlike med posameznimi osebki znotraj pasme, je te razlike presenetljivo težko opisati in še težje pripisati genetiki. Razlog za to je vpliv okolja, pod kar razumemo vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na psa in niso zapisani v genih. Ko pomislimo na vplive okolja, ponavadi pomislimo na urbano ali ruralno okolje, stanovanje ali hiša, surova ali procesirana hrana, ali je bil pes deležen socializacije in podobno. Vendar vpliva tudi način in količina vadbe, število ur preživetih v samoti, kolikokrat psa skopamo, s kom se druži, koliko bratov in sester je bilo v leglu, kdaj je bil odvzet iz legla in celo kaj je njegova mama jedla med brejostjo.

Da so zadeve še bolj zapletene, tudi pri podedovanih lastnostih ne gre le za kombinacijo genov, ki jih pes dobi polovico od mame in polovico od očeta. Na izražanje posameznih genov osebka vplivajo izkušnje njegovih prednikov, kar preučuje epigenetika. Če so bile izkušnje pomembne za preživetje osebka, se njihov spomin prenese na potomce v obliki zaklepanja ali odklepanja določenih genov in preko tega na izražanje določenih lastnosti.

Je torej kriva genetika?
To bi bil vsekakor najbolj preprost odgovor za vse nas s psi, ki jih naše okolje označuje za problematične - ločitvena tesnoba, pretirani odzivi na zvoke in vokalizacija, fobije, reaktivnost na ljudi in druge pse, ... S tem bi se otresli vsake odgovornosti za vedenje našega spremljevalca. Čeprav bi bil odgovor enostaven, pa bi bil tudi poguben - če je vedenje odvisno predvsem od podedovanih lastnosti, potem nanj nimamo pomembnega vpliva in je vedenje psa nemogoče preoblikovati.

Psi nas neprestano opazujejo, se od nas učijo in nas posnemajo.

Kakršen lastnik, takšen pes?
Star pregovor, ki je sicer močno poenostavjen, vendar se v njem skriva resnica. Genetika namreč predstavlja okvirje znotraj katerih se vedenje lahko razvija. Mi, ki predstavljamo pomemben del vpliva okolja, pa smo tisti, ki določamo, na kakšen način se bo določena vedenjska lastnost oblikovala. Na nekatere lastnosti vplivamo lažje, na druge težje. Najmanjši vpliv imamo na strah in reakcijo bega ali boja. Seveda težje vplivamo tudi na vedenje, ki se je oblikovalo skozi obdobje odraščanja psa, predvsem če nismo imeli nobenega vpliva nanj. Zlorabljeni, zatirani in zanemarjeni psi imajo lahko negativne vedenjske vzorce tako globoko zakoreninjene, da potrebujejo neprimerljivo več pozitivnih izkušenj, brezpogojen občutek varnosti in zaupanja v novega skrbnika, da jih spremenijo.

Skrbnik je psu za vzor
Psi so socialna bitja, z visoko razvito socialno inteligenco, kar jim omogoča razumevanje njihovega okolja, medsebojnih odnosov in družbeno sprejemljiv in primeren način odziva na določene situacije. Primernih reakcij se učijo po metodi poskusa in napake in z opazovanjem ter posnemanjem drugih. Najmočnejsi vpliv ima skrbnik psa, saj pes z njim preživi največ časa, je z njim povezan in mu zaupa.

Kdo nosi breme odgovornosti?
V primeru napada psa je nesporno odgovoren skrbnik. Kakršnokoli preteklost sta imela s psom, ne glede na to ali je reaktivnost psa posledica napak, ki jih je skrbnik naredil pri vzgoji, ali pa je psa posvojil z vsemi njegovimi problemi in težavami, je skrbnik tisti, ki mora zagotoviti varnost psa in njegove okolice. Zakon je jasen in prav tako družbeno sprejeta merila.

Skrbnik je tudi tisti, ki svojega psa vodi in usmerja skozi življenje, ki mu je vzor in po katerem se pes zgleduje. Če želimo mirnega, prijaznega, ljubečega in odgovornega psa, mu to lahko prikažemo le z vzorom. Ne glede na preteklost se psi zelo hitro odzovejo na mirno, dosledno, stabilno in razumevajoče vodstvo. Le-to lahko v kombinaciji z ustreznim pristopom (pre)vzgoje in odgovornim nadzorom v potencialno tveganih situacijah prinese želene rezultate.