»Saj ne bo nič naredil!«

Kot vsako jutro, sva se tudi danes z Diegom odpravila na sprehod. Čeprav je najin cilj opazovati ljudi in predvsem pse, se izogibava prometnim konicam.  Tokrat sva se odpravila na travnik nad mestnim parkom.

Če se le da, si poiščeva varen prostor za opazovanje mimoidočih od daleč.

Lokacija je za naju fantastična, saj lahko parkiram tik ob poti na zgornjem delu travnika, kamor zaide malo ljudi. Tako lahko od daleč opazujeva park, kjer je dogajanje običajno precej živahno, psi pa morajo biti na povodcih. Sprehod se je začel prav prijetno. Diego, čeprav rahlo vznemirjen, je hodil lepo, brez vlečenja, zavzeto prevohaval sledi na travi in potki. Kot vedno sva ostala v bližini avta, za vsak slučaj, če bi se le kdo namenil po poti proti nama.

Ko je prevohal vse zanimive vonjave, se je mirno usedel in opazoval mimoidoče sprehajalce. Naenkrat se je na robu travnika, oddaljenem kakšnih sto metrov, pojavila skupinica prosto spuščenih psov s svojimi skrbniki. Prav luštno jih je bilo opazovati, kako tekajo naokoli in se igrajo. Čeprav me je situacija malce zaskrbela, sem se odločila, da ostaneva, saj je bil Diego miren. Opazoval jih je z zanimanjem, vendar sede in v tišini.

Nenadoma se od skupinice odcepi majhen, pretežno bel parson terier in zagalopira proti nama. Diego poskoči, zacvili in se zažene proti bližajočemu se psu kolikor mu vrvica dopusti. Čeprav je avto le dobrih 30 metrov stran, nimava dovolj časa za umik. Predvsem pa Diego nima prav nobenega namena slediti meni. Obema poganja adrenalin po krvi, srce deluje na polnih obratih in mene preplavi vročina. Parson se nama še vedno približuje v galopu. Za njim teče ženska mojih let in vpije: »V redu je! Kar spustite ga! Saj ne bo nič naredil!«

Približno 15 metrov pred nama se parson ustavi in postavi bočno. V tem trenutku Diego ponori, se začne zaganjati in lajati. Dokler se je pes približeval, je bil vznemirjen, je vlekel, vendar je bil tiho. Ko se je pes ustavil, je bila frustracija premočna. Parson je situacijo obvladoval prav neverjetno. Upočasnil je korak, se nama počasi približeval, se vsake toliko ustavil, postavil bočno in Diegu pošiljal vse mogoče miritvene signale. Diego se je zaganjal in norel, jaz pa sem ga poskušala zadrževati in usmerjati, da bi nama to, očitno neizogibno, srečanje uspelo speljati kar se da vljudno in prijetno. Malo z mojo pomočjo, malo s parsonovim navdušenjem se nam uspe približati toliko, da se povohata, ne da bi se Diego s polno silo zagnal v malega junaka.

Če so na lokaciji sprehajalci pogosti, ostaneva blizu avta.

Parson pusti, da ga Diego ovohava nekaj dolgih sekund. Nato le odskoči in Diego se zažene za njim ter ga butne s taco. Če bi ga pustila, bi bil to trenutek, ko bi lahko prišlo do resnih težav, saj je Diegov skok v pasjem svetu strašno nevljuden in večina psov na tako vedenje odreagira obrambno. To je dobra kombinacija za pretep. Ker pa sem ga zadržala, se parson vrne in pusti Diegu še nekaj sekund ovohavanja. Zdaj si že tudi mali beli pes dovoli, da prevoha Diega. Po tem kratkem uvodnem ritualu bi se mali junak seveda rad igral, vendar se je Diego odločil, da bi raje spoznal tudi druge pse iz skupinice. Parson skače okoli njega, Diego pa se mu umika in me poskuša zvleči proti drugim psom. Sedaj se nivo mojega adrenalina lahko zniža in srce se vrne v normalen ritem.

Končno nas je dosegla tudi zadihana skrbnica simpatičnega mladega belega psa. Z besom ga zgrabi za ovratnico, me grdo pogleda in skozi stisnjene zobe zasika: »Zato pa imate problem, ker ga ne spustite z vrvice!« Na silo zvleče svojega psa stran, jaz pa se zadržujem, da ji ne povem par krepkih nazaj. Ne želim namreč pokvariti Diegove pozitivne izkušnje z naključnim psom. Žal mi je, da je tako nesramna, groba in arogantna, drugače bi jo prosila za še kakšno srečanje, saj Diegu primanjkuje prijateljev. Povedala pa bi ji tudi, da je imela veliko srečo, da jaz vem, kaj delam. Da obvladam 35 kg težkega, reaktivnega psa. Da bi se srečanje lahko precej drugače končalo. Vendar mi je jasno, da dokler se simpatičnemu parsonu ne bo zgodilo nekaj hudega, ne bo razumela, da ima več sreče kot pameti.