Ločitvena tesnoba

Naletela sem na super prispevek, ki opisuje preprosto rešitev za ločitveno tesnobo. V njem je omenjen in s kratkim videom tudi predstavljen projekt merjenja srčnega utripa pri psih. Prikaže, kaj se zgodi s srčnim utripom, ko se lastnik psa od njega oddalji: Talk to the hand

Pri ločitveni tesnobi gre za čustveno stisko in ne za neposlušnost, zato je ne rešujemo s šolanjem in psa nikakor ne kaznujemo.

Kaj sploh je ločitvena tesnoba? 
Ločitvena tesnoba je stres, ki ga občuti pes, ko ostane sam, oziroma ko ga njegovi skrbniki pustijo samega. Kaže se lahko na različne načine, ljudje pa jo opazimo šele in običajno le, če se pojavijo destruktivna vedenja (uničevanje igrač, pohištva, iztrebljanje ...), lajanje (tuljenje, cviljenje) ali poskusi pobega (oziroma poskus sledenja skrbniku).

Tesnoba nima nikakršne zveze z disciplino in je zatorej ne moremo odpraviti s kaznovanjem, prisilo ali šolanjem. Odpravljanje zahteva nekaj potrpežljivosti, prilagajanja in vztrajnosti, predvsem pa razumevanja, da gre za proces, v katerem se pes nauči in razume, da lahko ostane sam doma.

Postopek za odpravo ločitvene tesnobe je enostaven, kar pa ne pomeni, da je tudi hiter. Pri površnem branju bi si marsikdo mislil, da je težava rešena v nekaj dneh. Običajno ni tako zelo enostavno.

Postopek je podrobneje opisan v prispevku, na kratko pa gre tako:

1. Psa naučite pomena signala roke.
2. Signal roke uporabite vsakič, ko se premaknete, in to ponavljate toliko časa, da se pes ne vznemiri več, ko hodite po stanovanju.
3. Zvišate zahtevnost vaje tako, da za seboj zapirate vrata sobe in podaljšujete čas odsotnosti. Še vedno ste v stanovanju in pes to ve. 
4. Ko je pes miren ob vašem odhodu iz sobe in zapiranju vrat, vajo prenesete na vhodna vrata.

Ključnega pomena za uspeh vaje je, da pes v vsem tem času ni nikoli (ampak res nikoli, niti za trenutek!) sam. Izjemno pomembno je tudi, da ste prepričani, da je vaš pes sproščen pri vsakem vašem koraku in zahtevnosti ne stopnjujete, dokler pes reagira na vaš premik.

Koliko časa traja posamezna stopnja, je odvisno od psa, njegovih izkušenj, njegovega stanja, drugih morebitnih težav, ki jih ima, kako smo do sedaj reševali njegovo ločitveno tesnobo, kakšen odnos imamo s psom, ter seveda naše doslednosti, vztrajnosti in potrpežljivosti.

Z Diegom delava v smeri odpravljanja ločitvene tesnobe že nekje od maja 2015. Torej okrog pol leta. Zakaj traja toliko časa? Prvi in nadvse pomemben razlog je, da je bil ob prihodu k meni živčna razvalina. V polnem pomenu besede. Raven njegovega stresa je bila tako visoka, da se ni bil sposoben naučiti niti najpreprostejših stvari. Imel je toliko težav, da ločitvena tesnoba ni prišla na vrsto med prvimi. Kljub temu sva signal roke uporabljala že od začetka, ker je uporaben tudi v drugih situacijah (je eden najbolj uporabnih signalov nasploh in bi ga moral poznati vsak pasji skrbnik).

Do stopnje, ko mi ne sledi po stanovanju, sva prišla precej hitro. Nekaj tednov je trajalo, da je bil dovolj sproščen, da sem lahko zaprla vrata sobe, vendar je šlo tudi to. Zataknilo se je pri vhodnih vratih. Zakaj?

Kot rečeno, je v procesu navajanja psa na samoto ključnega pomena, da nikoli (ampak res nikoli!) ni sam. To nalogo sem s pomočjo mojih dobrih prijateljev sicer uspešno izpolnila in zadnje pol leta Diego niti za trenutek ni bil sam. Vendar Diego nima le problema, če in ko mora ostati sam. Ima težave z nezdravo navezanostjo name. To konkretno pomeni, da ga ob mojem odhodu zgrabi panika ne glede na to, ali je kdo z njim doma ali ne. Seveda se počuti bolje in se tudi stisne k svoji varuški, ločitvena tesnoba pa je še vedno tam.

In zdaj? Zdaj moram poskrbeti, da bom nekaj časa lahko neprestano z njim, dokler ne doseževa trenutka, ko bom lahko za seboj zaprla vhodna vrata. Ko bom dosegla to, bo preskok z nekaj sekund na nekaj minut in nato uro, dve, enostaven. Do takrat pa potrpežljivo vadiva ...