Čas je, da se pogovorimo o čustvih

V javnosti in tudi znotraj stroke še vedno poteka živahna debata o tem, če, katera in kako kompleksna čustva imajo katere živali. Za namene tega bloga bom to debato zanemarila in predpostavila, da smo vsi dovolj logični in razumemo, da so se čustva tekom evolucije razvijala pri različnih živalih, v različnih oblikah in kompleksnostih s prav določenim namenom.

Radovedna Nula (Foto: Živa Krapež Jeraj)

Čustva imajo svoj namen. So informacije o dražljajih iz zunanjega (fizičnega ali družbenega) ali notranjega (telesnega) okolja, na katere se lahko na podlagi čustev in izkušenj primerno odzovemo. Ljudje jih pogosto zakompliciramo z dramatiziranjem, obsojanjem ali zatiranjem določenih čustev. V tem smislu jih živali občutijo veliko bolj preprosto in čisto. Seveda je za pse in vse živali, ki živijo z ljudmi, preprostost pridobivanja informacij iz čustev nekoliko bolj zapletena, ker so tako povezani z nami, da mi vplivamo na, se vmešavamo v in oblikujemo njihove naravne odzive.

 Odziv na čustva je v živalskem svetu precej univerzalen in podzavesten:
1. Telo začuti in prepozna določeno čustvo (npr. strah ob pogledu na medveda).
2. Izloči informacijo in oceni stanje (npr. medved me lahko napade ali pa gre samo mimo).
3. Če je potrebno, primerno odgovori na dražljaj (npr. medved nas je opazil, zato se počasi pomikamo nazaj, od koder smo prišli).
4. Zaključi občutenje in nadaljuje z življenjem (npr. medved je šel samo mimo, zato se lahko sprostimo in nadaljujemo pot).

Pozitivna čustva, kot so veselje in sreča, običajno niso težko razumljiva in vemo tudi, kaj nam sporočajo. Kaj pa čustva, ki jih označujemo kot negativna?

STRAH
Je izjemno pomembno, močno in primarno čustvo, katerega sporočilo je, da obstaja morebitna, zunanja grožnja našemu obstoju in dobrobiti. Ocena stanja pomeni določitev tiste, točno določene grožnje, določitev ali je resnična ali samo mogoča. Če je resnična, sledi primeren odziv (kaj naj naredim, da bom varen).
Če ne sledimo procesu in čustva zanemarimo (npr. psa kljub njegovemu strahu pred psi ne umaknemo iz situacije, pač pa ga silimo v stike z drugimi psi), se občutek strahu stopnjuje. Stopnjuje se v nesigurnost, tesnobo, kaos in paniko.

Strah lahko preraste v tesnobo in paniko. (Foto: Špela Pangerl)

JEZA
Je čustvo, ki nam da vedeti, da je bila naša fizična ali čustvena meja prekoračena. Lahko se je zavedamo ali ne, lahko je prekoračena namerno (npr. vsiljevanje svoje volje) ali ne (npr. nesporazum v komunikaciji). Ocena stanja pomeni določiti, kaj nas ogroža in kako jasno je naša meja postavljena. Če naše meje niso jasne ali jih nismo jasno izrazili, jih moramo bolj jasno pokazati (npr. če ne maramo objemanja, moramo to jasno sporočiti drugim, saj je za nekatere to znak naklonjenosti). Če je bila meja jasna, jo moramo ponovno vzpostaviti in pri njej vztrajati.
Če jezo zanemarimo ali zatremo, se lahko razvije v razdražljivost, bes, preusmerjeno jezo (se znesemo nad nekoga ali nekaj drugega) ali pa se prikrije z videzom nezainteresiranosti in apatije. V našem, človeskem svetu se jeza pogosto prikrije z žalostjo in obratno.

TESNOBA in RAZDRAŽLJIVOST
Tesnoba in razdražljivost se pojavita takrat, kadar smo zmedeni, ker se dražljaji pojavljajo neskladno in nedoločljivo. Pri psih je pogosto v situacijah, ko jim želimo prekriti naša resnična čustva (npr. se pretvarjamo, da smo veseli, čeprav nas je strah in smo nesigurni). Ker so psi tako zelo povezani z nami, zaznajo, zavohajo in začutijo naša prava čustva, ki pa niso skladna z našo telesno govorico. To jih zmede. Ocena stanja pomeni določitev izvora ali resničnega čustva v interakciji z drugim.
Če je situacija za psa (ali nas) nerešljiva, ne moremo določiti izvora zmede, tesnoba in razdražljivost vodita v nezaupanje in bes.

FRUSTRACIJA
To čustvo nam sporoča, da karkoli delamo, ni uspešno. Na frustracijo pogosto naletimo pri šolanju psov. Ker nismo dovolj jasni, pes ne izvaja naloge na način, ki ga mi pričakujemo. Mi postajamo vedno bolj frustrirani, ker nas pes “ne posluša”. Naš pes pa postaja vedno bolj frustriran, ker kljub njegovemu trudu, njegov skrbnik še vedno ni zadovoljen. Ocenjevanje situacije pomeni določitev blokade, preverjanje korakov, poenostavljanje in nato iskanje drugačnih rešitev. Po domače povedano - izogibajmo se ponavljanju iste napake.
Če kar naprej ponavljamo isto napako, vztrajamo in silimo psa v isto situacijo, se frustracija lahko razvije v bes ali priučeno nemoč (apatijo).

Vsa čustva, vključno s strahom, jezo in frustracijo so razumna in smiselna, če vemo, kaj z njimi početi in če znamo situacijo zaključiti. Tako se lahko usmerimo v reševanje problemov in sčasoma pridobimo sposobnost mirnega in zbranega vodenja, kar naši psi od nas pričakujejo in potrebujejo. Skozi opazovanje in posnemanje vodje (torej nas), se psi naučijo primernih (ali neprimernih) odzivov na svoja čustva.