Signal roke

Večina ljudi pri komunikaciji s svojim psom poleg zvoka (beseda, žvižg, tlesk) namerno uporablja signaliziranje z rokami, saj so tudi raziskave že večkrat pokazale, da imajo psi močno razvito sposobnost interpretacije določenih človeških gibov (Gácsi et al (2004), Hare in Tomasello (2005), Bräuer et al (2006), Miklósi in Soproni (2006), Gácsi et al (2009), Bräuer et al (2013)).

Signal roke za umirjanje psa, ko nekdo pozvoni.

Signal roke (dobesedni prevod izraza "hand signal", ki ga uporablja Turid Rugaas), ki ga opisujem tukaj in raložim vsakemu, ki me vpraša za nasvet pri vzgoji svojega psa, pa ima točno določeno obliko in pomen. O signalu sem že pisala v blogu o ločitveni tesnobi.

Čeprav se signal roke omenja predvsem v situacijah, ko ima pes ločitveno tesnobo ali ko pretirano laja, je uporaben v mnogih situacijah in psu daje vedeti nekaj v smislu "ne vznemirjaj se".

Kako signal roke zgleda?
1. Roka je postavljena vodoravno, vzporedno s tlemi, z dlanjo obrnjeno proti psu (oziroma hrbtno stranjo roke obrnjeno stran od psa).
2. Drža telesa in roka sta mehki, ne zategnjeni in napeti.
3. Telo je obrnjeno stran od psa (odvisno od situacije lahko stojimo bočno ali s hrbtom obrnjenim proti psu).
4. Psa ne gledamo, se ga ne dotikamo in ga ne ogovarjamo, ne glede na situacijo. 

Kdaj in kako signal roke uporabljamo?
1. V primeru, da signal roke uporabimo z namenom, da nam pes ne sledi (po stanovanju ali za reševanje ločitvene tesnobe), roko nastavimo psu pred nos preden (!!!) se premaknemo. Roka naj bo najmanj 10 cm stran od pasjega nosa, lahko pa mu jo pokažemo tudi z drugega konca sobe. Ne obremenjujemo se s tem ali je pes buden ali ne, pač pa dvignemo roko, jo mehko usmerimo proti psu, se dvignemo in odidemo, kamorkoli smo se že namenili. Signal roke obdržimo v položaju, dokler nas pes lahko vidi. Če nam sledi, ga ignoriramo in se vrnemo na položaj iz katerega smo vstali.

Pri uporabi signala roke moramo biti dosledni - vedno ga uporabimo preden se premaknemo in samo, kadar smo prepričani, da s psom ne bomo komunicirali. Če psu pokažemo signal, ko se odpravimo v kuhinjo po sendvič, in se potem spozabimo in mu vržemo košček sira, bomo psa zmedli. Če vemo, da se v kuhinji dostikrat spozabimo, signala roke v tem primeru pač ne uporabimo.

2. V primeru, da imamo psa, ki prosjači pri mizi, je signal roke enkratna rešitev. Ko pes prinese svoj smrček k mizi, mu nežno pokažemo signal roke in njegove poskuse, da bi roko obšel, mirno blokiramo. S signalom vztrajamo toliko časa, dokler pes ne odide stran ali se uleže na tla. To pomeni, da vsak njegov poskus prosjačenja pri drugi osebi ali na drugi strani mize pričakamo s signalom na tistem mestu. Še bolje je, da signal roke pokažemo takoj, ko vidimo, da se pes približuje mizi. Na ta način psi zelo hitro dojamejo, da tokrat ne bodo dosegli ničesar. Tisti najbolj trmasti znajo vztrajati kakšno minuto ali dve, večina pa jih že v nekaj sekundah obupa, se obrne stran, uleže na tla ali odide na svoj prostor.

S signalom roke vtrajamo toliko časa, da pes preneha s prosjačenjem.

Psi so seveda pametni in nekateri bodo na začetku poskušali pri vsakem obroku ali vsakič, ko nekdo prisede k mizi. Poskušali bodo iz vseh smeri in na vsakem koncu mize. Mi moramo biti le bolj vztrajni kot je pes.

Pomembno je, da psa z roko ne odrivamo ali ga ne držimo. S signalom mu le blokiramo pogled na hrano in dostop do nje. Poskušamo se čim manj ali sploh ne dotikati psa, ravno tako ga ne gledamo ali ogovarjamo.

Enak postopek uporabimo, če naš pes svoj nos sili nekam, kjer bi zanj bilo nevarno ali kamor bi raje videli, da ne posega (omare, predale, škatle, vrečke). Bolj boste dosledni in potrpežljivi pri uporabi signala ter dali psu dovolj časa (še vedno govorimo v okviru sekund ali minut), da pogrunta, kako naj se spopade z novo situacijo, prej bodo vidni rezultati.

3. Signal roke je izjemno koristen pri omejevanju opozorilnega laježa. Ko pes laja pred vrati, ker je nekdo pozvonil, mirno pridemo do njega, se postavimo med psa in vrata, s hrbtom obrnjeni proti psu. Obe roki imamo spuščeni v legi signala roke (glej fotografijo na začetku bloga). Tako brez besed, mirno vztrajamo, dokler pes ne preneha z laježem in se umiri.

Paziti moramo, da se pri postavljanju med psa in vrata psa čim manj dotikamo. Nikakor ga ne smemo odrivati. Biti moramo mirni, samozavestni in potrpežljivi. Psu želimo sporočiti, da smo mi tisti, ki bomo uredili situacijo in da se lahko zanese na nas. Če boste dosledni in potrpežljivi, bo sčasoma dovolj le signal roke z drugega konca sobe.

4. Signal roke lahko uporabimo tudi v situacijah, ko pride do napetosti med dvema psoma, med človekom in psom ali med našim psom in nečem, kar on smatra za nevarno. V teh primerih gre za ločevanje našega psa od izvora napetosti (nesigurnosti, strahu).

Če posegamo med dva psa, se postavimo med njiju tako, da smo proti obema obrnjeni bočno, in obema pokazemo signal roke (uporabimo obe roki, vsakemu psu na svoji strani). Če oba psa ali eden izmed njiju prične krožiti, da bi nas obšel, mu s signalom roke sledimo tako, da neprestano prekinjamo neposredno linijo pogleda na drugega psa. Vztrajamo toliko časa, da se psa pomirita, obrneta in odideta vsak svojo pot. Če bomo odnehali prej, se bo napetost vrnila in verjetno stopnjevala.



Signal v potencialno kritičnih situacijah seveda uporabljamo takrat, ko se napetost šele pripravlja. Ko sta psa tik pred tem, da bosta skočila drug v drugega, bodo potrebni drugačni ukrepi.

Zelo verjetno je še mnogo drugih situacij, v katerih se lahko poslužimo signala roke. Ko ga pes enkrat razume, so možnosti neomejene. Signal roke je način komunikacije z našim psom in ni mišljen kot ukaz. Zato se ne jezimo in ne popravljamo psa, če ga "prekrši". Namesto tega razmislimo, kako bi mu v bodoče situacijo lahko olajšali, da bo razumel, kaj želimo od njega.


Literatura:
Gácsi, M. et al (2004): Are readers of our face readers of our minds? Dogs (Canis familiaris) show situation-dependent recognition of human’s attention. Animal Cognition 7:3, pp 144–153.

Miklósi, A. and Soproni, K. (2006): A comparative analysis of animals' understanding of the human pointing gesture. Animal Cognition 9:2, pp 81–93.

Gácsi M, Gyori B, Virányi Z, Kubinyi E, Range F, et al. (2009) Correction: Explaining Dog Wolf Differences in Utilizing Human Pointing Gestures: Selection for Synergistic Shifts in the Development of Some Social Skills. PLOS ONE 4(9):

Hare, B. & Tomasello, M. (2005): Human-like social skills in dogs? Journal home page for Trends in Cognitive Sciences 9:9, pp 439-444.

Bräuer, J. et al. (2006): Making inferences about the location of hidden food: Social dog, causal ape.Journal of Comparative Psychology, Vol 120(1), pp 38-47.

Bräuer, J. et al. (2013): When do dogs help humans? Applied Animal Behaviour Science 148: 1-2, pp 138-149.