Kaj imajo psi raje kot priboljške in igrače?

Psi so socialna bitja, kar pomeni, da za svoj obstoj nujno potrebujejo družbo drugih živih bitij in predstavnikov svoje vrste.

Tako psi kot njihovi skrbniki si želijo uživati v preživljanju skupnega časa.

Torej prva in najpomembnejša stvar, ki si jo pes želi in jo potrebuje, je biti sprejet v svoji družini. Biti sprejet tak kot je, z vsemi čudovitimi lastnostmi in posebnostmi ali težavami. Psi po svoji naravi iščejo informacije in vodstvo pri svojih ljudeh. V nas iščejo potrditev, da se vedejo primerno našim željam, da smo z njimi zadovoljni, ter navodila, kako lahko to dosežejo. Če teh informacij od nas ne dobijo, postanejo nesigurni, zaskrbljeni, prestrašeni, kar vodi v vedenja, ki jih označujemo kot problematična.

Informacije morajo potekati v obe smeri. Komunikacija je uspešna le takrat, ko je dvosmerna. Psi si želijo, da jih poslušamo in upoštevamo. Da slišimo njihove želje, da ugodimo njihovim potrebam. Biti slišan in razumljen je ena osnovnih potreb, ki jih imamo vsa živa bitja, ki živimo v skupinah.

Za srečnega in zadovoljnega psa pa ni dovolj, da je del skupine in da se z njim sporazumevamo. Občutek pripadnosti in s tem zadovoljstva ter sreče je močno povezan z občutkom koristnosti in doprinosa k dobrobiti ljubljenih. Vsa socialna bitja, torej tudi vsi naši psi, si želijo prispevati k uspešnosti svoje skupine, svoje družine. Prispevajo lahko na različne načine - z iskanjem izgubljenih predmetov, iskanjem izgubljenih ljudi, prinašanje "plena", pospravljanjem svojih igrač, opozarjanje na nevarnosti in tako dalje.

Biti sprejet, razumljen in koristen član svoje družine je za našega psa brez dvoma veliko pomembnejše kot vsi priboljški in igrače, ki mu jih lahko ponudimo. To ne pomeni, da priboljški in igrače nimajo nobene vrednosti. So dodatna spodbuda pri določenih aktivnostih, vendar se partnerstvo z našim psom ne bi smelo zanašati samo nanje. Bistvo našega partnerstva naj bi bilo uživati v preživljanju skupnega časa in aktivnosti, karkoli to za nas že pomeni. Če se pogosto počutite, da imate vrednost le takrat, ko ste v vlogi razdeljevalca priboljškov, je čas, da se vprašate, zakaj in kako je do tega prišlo.