Kaj je socializacija? (1/3)

Internet, ki je lahko zelo močno orodje za pridobivanje znanja, je poln različnih informacij o vzgoji psov. Mnogo informacij je napačnih ali celo škodljivih, zato si povprečen lastnik psa težko ustvari pravo sliko o tem, kdaj, koliko in kaj njegov pes potrebuje. Ena takih močnih besed, ki povzroča veliko zmede in napačnega razumevanja, je socializacija.

Socializacija je proces, v katerem se pes nauči pravil in odnosov v družbi. (Foto: Dogcom.de)

Socializacija je epigenetski (=vpliv okolja na izražanje posameznih genov) proces, tekom katerega je osebek izpostavljen svojemu družbenemu (=socialnemu) okolju, ga spoznava in skozi interakcijo s predstavniki svoje skupine pridobiva znanje o pravilih in oblikah družbenih odnosov. V svetu pasje vzgoje smo pomen socializacije razširili še na habituacijo (=spoznavanje neživega okolja) in vzgojo (npr. hoja na popuščeni vrvici).

Najpomembnejšo vlogo v procesu socializacije imajo seveda starši osebka ter njegovi bratje in sestre. V primeru naših psov to pomeni pasja mama in njeno leglo. Drugi psi so pri določeni starosti mladičkov seveda dobrodošli pomočniki pri socializaciji in proces lahko zelo olajšajo.

Najpomembnejšo vlogo pri socializaciji imajo mama, bratje in sestre. (Foto: Petra Mohar)

Socializacija poteka, dokler osebek ne postane integralni član skupine. To pomeni, da ni omejena na izključno določeno obdobje v razvoju mladička, čeprav je najobčutljivejše obdobje med 3. in 12. tednom starosti. Številne novejše raziskave kažejo, da je tudi pri starejših psih posledice pomanjkljive ali napačne socializacije mogoče prilagoditi ali omiliti, seveda z različno stopnjo težavnosti.

Ko govorimo o socializaciji naših štirinožnih kosmatih spremljevlcev, pogosto pozabimo, da so psi izpostavljeni "dvojni" socializaciji. Naučiti se morajo dvojnih pravil: pravil pasje družbe in pravil naše, človeške družbe, ki so si pogosto nasprotujoča.

V svetu pasje vzgoje smo pod socializacijo vkljucili tudi habituacijo (navajanje na neživo okolje). (Foto:Petra Mohar)

Narava je dala pasjim mladičkom približno štiri (4) mesece časa, da se vključijo v svojo, pasjo družbo. Do približno 4. meseca starosti (in še malo dlje) jih mame namreč ne korigirajo in ne kaznjujejo, saj se mladički učijo predvsem s poskušanjem. Kakršnakoli kazen ali korekcija za poskuse raziskovanja namreč lahko vodi v negotovega, živčnega, prestrašenega psa. V našem okolju pa jih od mame vzamemo pri dveh (2) mesecih, torej prepolovimo dobo, ki jim jo je namenila narava, in od njih zahtevamo, da so v tem trenutku že dobro socializirani, popolnoma vzgojeni in pripravljeni na šolanje (poslušnost). Precej nepošteno, kajne?

Čeprav odraščajoči mladiček potrebuje določeno mero stimulacije, preobremenjevanje naredi več škode kot koristi. Zato pustimo, da socializacija poteka počasi, da pes v miru spoznava enega psa, enega človeka, en predmet naenkrat. Pomembno vodilo pri socializaciji je: "Manj je več!"

Viri in literatura:
Overall K.L.: Manual of Clinikal Behavioral Medicine for Dogs and Cats. Canada: Elsevier, Mosby, 2013.
Miklósi A.: Dog Behaviour, Evolution, and Cognition. Oxford: University press, 2007.
Serpell J.: The Domestic Dog, it's Evolution, behaviour, and interactions with people. Cambridge University Press, 1995.