Imate svojega psa pod kontrolo?

V današnjem natrpanem mestnem okolju je izjemno pomembno, da se je pes sposoben soočiti z različnimi izzivi in ne reagira na marsikatero čudo, ki mu prekriža pot. Vse moje varovance učim, kako pomembne so izkušnje in možnost izbire. Pravilna vzgoja in socializacija psa. Najbolje je seveda, če pes pridobi vse potrebno že v dobi odraščanja, nikoli pa ni prepozno.

Imate psa res pod kontrolo? (Avtor fotografije: Luka Mohar)

Moja želja je imeti psa, ki se bo sposoben soočiti s vsakodnevnimi izzivi, ki mi zaupa, da sem sposobna vodja v našem zmedenem svetu, polnem čudnih pravil, da mi bo sledil in se je v situaciji sposoben pravilno odločiti. Pravilno pomeni tako, da ne škoduje sebi in drugim. Konkretno za Diega to pomeni, da sem navdušena, ko v daljavi vidi psa in se odloči, da bo namesto besnega laježa psa samo opazoval in nato sledil meni. Takih odločitev še ni sposoben, če pes pride preblizu. Jih je pa sposoben v zanj ugodni situaciji, kar pomeni velik napredek. Ta napredek sva dosegla zelo počasi, in sicer tako, da sem mu izbiro samo ponudila, ne pa silila v drugačno vedenje. 

Zaradi mojega pristopa do reševanja Diegovih težav imava seveda probleme z okolico. Sva tarča napadov in kritik mojih kolegov in znancev. Mnogih kritik. Ko je nekoč na sprehodu Diego doživel izpad, lajal, skakal in norel, ker je na drugi strani travnika zagledal psa, se je gospod zadrl: "Gospa, a imate vi svojega psa sploh pod kontrolo!?!" Moj odgovor je kratek: "Ne." Ne, ker v resnici ne želim imeti nadzora nad svojim psom. Želim imeti sopotnika, s katerim sodelujem in uživam v vsakodnevnem življenju. To nikakor ne pomeni, da mu pustim, da teka prosto po cesti, da skače po ljudeh ali se zaletava v pse. Nikakor. Izogibava se konfliktnim situacijam in v varnem okolju ga vodim skozi izzive. Tako si nabira izkušnje, da bo nekoč samostojen, samozavesten, srečen pes.

Verjetno bi se dalo tudi drugače. (Pri Diegu sem sicer skoraj prepričana, da ne, ker so že poskusili z drugimi pristopi, pa se je njegovo vedenje samo slabšalo.) Lahko vzgojite psa tako, da je popolnoma odvisen od vas. Lahko ga naučite, da za vsako svojo potezo potrebuje vašo potrditev, vaše dovoljenje. Nekaterim se to sliši čudovito - tako se zagotovo izognemo težavam. Vendar, popoln nadzor pomeni natančno to: popoln, brezpogojen nadzor, vsepovsod in vedno. Ne samo takrat, ko se vam zazdi, da bi radi uveljavljali svojo voljo. To pomeni tudi doma, ko vi počivate, na vsakem sprehodu, ob vsakem srečanju, v vsakem primeru. Namreč, tako dobimo izjemno negotove in boječe pse, saj smo jim vzeli možnost izbire in zaupanja vase. Odvzeli smo jim vse veselje in navdušenjem nad odkrivanjem življenja. Takoj, ko takega psa prepustimo samemu sebi, nastanejo težave. Resne težave.

Seveda ni vse samo črno in belo, ampak imamo med stabilnim psom in popolno katastrofo vse možne odtenke sive. Predvsem zato, ker ljudje niso dosledni in se psi morajo, eni bolj, drugi manj uspešno, znajti. Ker enkrat človek zahteva popolno poslušnost, popoln "poleg" z desno plečko ob levem kolenu, "sedi" neštetokrat na dan, za vsak priboljšek, pred hranjenjem, pred sprehodom, na sprehodu ... in potem pride nedelja ... ko se človeku nič ne da in si želi, da bi bil pes bolj samostojen. Da ne bi bil tako breme. Nepošteno, kajne?

Sama sem prepričana, da popoln nadzor ne obstaja. Hkrati mi še nihče ni razumljivo razložil, čemu pravzaprav služi. Čemu služi strumen sprehod s psom, ki kilometre hodi ob vodniku z desno plečko ob vodnikovem levem kolenu? Zakaj pes na sprehodu, ki naj bi bil namenjen njemu, ne sme vohati tam in toliko časa, kolikor ga je volja? Zakaj ne sme lulati tam in tolikokrat, kolikor želi? V katerem primeru je "sedi" brezpogojno potreben? Česa ne moremo rešiti brez uporabe ukaza "sedi"?

Psa se da voditi skozi življenje na različne načine. Lahko ga obvladujemo s strahovlado, lahko mu pustimo, da dela, karkoli želi. Sama želim psa, ki bo srečen, zadovoljen in mu bo življenje z mano v veselje.