Imam doma izšolanega volka?

Ljudje imamo v naših genih zapisan strah pred velikimi plenilci, med katere spada tudi volk. Je velik, hiter, okreten, ima velike čekane, bolje sliši in voha kot mi ter ponoči tudi bolje vidi. Čeprav v Sloveniji že 100 let ni bilo zabeleženega napada volka na človeka (www.volkovi.si), nam zgodba o Rdeči kapici v naši domišljiji še vedno riše grozno zver. Ker vemo, da sta volk in pes v tesnem sorodstvu, ali to pomeni, da smo v naš dom spustili nevarnega volka?

Si naš dom delimo z volkom, ki se ga moramo bati?

Pes in volk pripadata isti vrsti (Canis lupus). Ne samo to - razlikujeta se le v 0,2 % dednega materiala (Wayne 1993). Torej je naš pes v resnici 99,8 % volka. Za nekatere je ta podatek dovolj, da psa obravnavajo kot popadljivega plenilca v svojem domu, sobivanje s katerim je možno le tako, da si ga agresivno podrejajo in mu vsak dan dokazujejo, da je njegovo mesto na dnu hierarhične lestvice. Genetsko enakost psa in volka v pravo luč postavi podatek, da se ljudje in šimpanzi v svoji genetski zasnovi razlikujemo le za 1,2 % (www.amnh.org). Torej smo ljudje v resnici 98,8 % šimpanza. Vendar dvomim, da je kdo izmed nas sposoben skakanja z veje na vejo, kakor to brez težav počnejo šimpanzi, ali da bi se komu izmed nas medsebojno drgnjenje intimnih delov telesa v pozdrav zdelo primerno vedenje.

Čeprav pes in volk pripadata isti vrsti, med njima obstajajo pomembne vedenjske razlike.

Razlike med vrstami v naravi niso omejene le na odstotek raznolikosti v dednem zapisu. Enako pomembne so ekološke in vedenjske razlike. Med psi in volkovi so le-te tako pomembne, da brez posredovanja človeka med njimi praktično ne prihaja do križanja (Vila 1999, Verardi 2006). To ne pomeni, da med psom in volkom ni možno potegniti vzporednic. Seveda imata mnogo skupnega, predvsem v zgradbi, fizičnih in zaznavnih sposobnostih ter njunih osnovnih potrebah. Pomembne razlike so predvsem v vedenju in odnosu do človeka.

Za razlago določenega vedenja oziroma njegovega izvora seveda lahko poiščemo informacije in kontekst z opazovanjem vedenja divjih sorodnikov naših psov. Hkrati pa se moramo zavedati tudi pomembnih razlik, ki med njimi obstajajo. Eno takih vedenj, ki je edinstveno našim psom, je iskanje očesnega stika z nami. Volkovi se človeškemu pogledu izogibajo. To pomeni, da so to vedenje psi pridobili tekom sobivanja s človekom.

Psi z nami vzpostavljajo očesni stik, ki se ga volkovi izogibajo. (Foto: Melanie Lopes)

Kako je potekala evolucija psa, kdaj in kako se je začelo udomačevanje in kakšne spremembe je razvoj prinesel, je v strokovnih krogih še vedno stvar raziskav in obširnih debat. Rezultati in podatki pridobljeni s prepletanjem arheoloških in genetskih raziskav nakazujejo, da so se prve značilne spremembe v smeri udomačevanja zgodile pred približno 30.000 leti. Arheološke najdbe, ki datirajo tudi do 300.000 let nazaj, pa kažejo, da se je sodelovanje med človekom in prednikom naših psov začelo že mnogo prej (Galibert 2011). Kljub mnogim odprtim vprašanjem slika postaja vedno bolj jasna. Vedno bolj jasno postaja tudi, da imajo psi globoko in edistveno povezavo s človekom, ki ni lastna nobeni drugi živalski vrsti.

Se nadaljuje...

Viri in literatura:
Vila, C. (1999): Phylogenetic relationships, evolution, and genetic diversity of the domestic dog. Journal of Heredity, vol. 90:1, p. 71-77.
Verardi, A. (2006): Detecting introgressive hybridization between free-ranging domestic dogs and wild wolves (Canis lupus) by admixture linkage disequilibrium analysis. Molecular Ecology, vol. 15:10, p. 2845-2855.
Wayne, R.K. (1993): Molecular evolution of the dog family. Trends in Genetics, vol. 9:6, p. 218-224.
Galibert, F. et al (2011): Toward understanding dog evolutionary and domestication history. Comptes Rendus Biologies 334, p. 190-196.