Ah, daj no, saj je samo zabaven posnetek!

Po internetu kroži nešteto "smešnih" video posnetkov živali. Nekateri so prav grozljivi, mnogi žalostni, izjemno malo pa je res zabavnih. Večina ljudi se ne zaveda, kaj živali prestajajo na tako imenovanih smešnih, a v resnici grozljivih posnetkih, in so užaljeni, ko jim je razloženo, da spodbujajo trpljenje.

Vir slike: mccanndogs.com

Na mnogih posnetkih je mogoče opaziti nelagodje, negotovost, stres, strah živali in željo po umiku iz situacije, česar pa lastnik, ki navdušeno snema dogajanje, ne omogoči. Celo nasprotno: lastnik, ki naj bi mu pes zaupal, ustvarja stresno situacijo. Le kaj je tako zelo zabavnega na tem?

Zelo popularni so posnetki, kjer naj bi psi nakazovali občutek krivde. Torej psi naj bi se zavedali, da so naredili nekaj narobe, nekaj nezaželenega, slabega, in njihovo vedenje naj bi bilo neke vrste opravičilo. V resnici psi ne premorejo občutka krivde,  predvsem ne nekaj ur po dejanju. Niti nekaj minut ne. Njihova zmožnost povezovanja dejanja s posledico se šteje v sekundah. Če na primer pes med igro pregrobo ugrizne svojega partnerja in le-ta pokaže, da je tako ravnanje zanj nesprejemljivo, se mu pes lahko opraviči s poklonom (sprednje tace iztegnjene na tleh, zadek v zraku). V resnici tudi to ni pravo opravičilo, saj gre le za to, da pes pokaže in potrdi, da ugriz ni bil mišljen resno in gre še vedno le za igro.

Zakaj se torej psi obnašajo, kot da so krivi? 

Psi so se razvijali z ljudmi več 10.000 let. Razvijali so se v smeri sožitja in sobivanja z nami. Razvoj je šel v smeri psov, ki so bili dobri v branju naših signalov, izrazov in komunikacije. Postali so izjemno učinkoviti pri interpretaciji našega vedenja in posledic, povezanih z njim (tako dobrih kot slabih). V nasprotju z našimi štirinožnimi spremljevalci pa ljudje pogosto napačno pripisujemo njihovemu vedenju človeške značilnosti (antropomorfizem).

To, kar lastniki pogosto poimenujejo "občutek krivde", je v resnici samo odziv psa na naše vedenje in razpoloženje v tistem trenutku. Če smo jezni, živčni, ali ga celo oštevamo in kaznujemo za nekaj, kar je naredil nekaj ur ali minut nazaj, se bo pes seveda odzval obrambno. Kazal bo pomirjujoče znake (miritvene signale), saj se mu tudi približno ne sanja, od kod izvira ta naval jeze in kaj naj naredi, da bo jeza minila. Tako ravnanje z naše strani je skrajno krivično, nepošteno in v psu vzbuja strah ter nezaupanje do nas.

Ampak moj pes kaže znake krivde tudi takrat, ko še ne vem, da je nekaj ušpičil ...

Razlaga je precej enostavna. Če smo že kdaj prej bili jezni nanj, ker je nekaj uničil ali naredil nekaj, česar ne bi smel, pes ob našem prihodu nikoli ne ve, ali bomo zopet slabe volje. Zato deluje preventivno in pošilja miritvene signale tudi, če ni naredil nič slabega. Če se izkaže, da smo dobre volje, nas hitro prebere in kamen se mu odvali od srca. Če smo slabe volje, miritvene signale stopnjuje in daje vtis, da je kriv.

Raziskave so pokazale, da ni nobene razlike v vedenju psov ob prihodu lastnika takrat, ko so naredili nekaj prepovedanega, ali takrat, ko so se vedli po lastnikovih pričakovanjih. Pokazale so tudi, da se psi, katerih lastniki se držijo kaznovalne politike, večkrat obnašajo "krivo", ne glede na okoliščine (Horowitz, 2009; Hecht et al, 2012).

Kaj se torej v resnici dogaja?

Na primeru nekaj popularnih posnetkov (večina ima več milijonov ogledov prek različnih kanalov) bom poskušala razložiti, kaj psi lastniku v resnici sporočajo, katere znake moramo prepoznavati in kaj pomenijo.

Takoj na začetku posnetka oba psa kažeta miritvene signale. Obračata se stran od lastnika in umikata pogled. Ušesa so tesno ob glavi, telo je sključeno. Ko lastnik spregovori, pes na desni stopnjuje signale. Poskuša se narediti čisto majhnega in nevidnega, saj ga je groza, ker ne ve, kaj je jezo povzročilo, niti kako jo preprečiti. To pomeni, da praktično ves čas živi v nezaupanju in negotovosti, saj je njegov lastnik zanj nepredvidljiv. Lastnik ne samo, da ima grozeč glas in s stvarjo maha po zraku pred njunima nosovoma, ampak se nad njiju tudi sklanja, kar je za pse izjemno grozeče. Še bolj grozljivo je, da lastnik govorice ne razume, ampak svoj napad stopnjuje, čeprav pes kaže vse znake, da se boji in ne želi soočenja.

V prvih nekaj sekundah vidimo, da psa bežita od lastnika, ker nista prepričana, kaj bo sledilo. Gre bolj za umik iz neprijetne in negotove situacije kot za resničen strah, saj se v resnici ne zavedata, da je krivda njuna. Vesta le, da se lastnik obnaša drugače. Nezadovoljno. Ko ju lastnik ogovori, se eden izmed psov ustavi, da bi preveril situacijo. Obrne se proti lastniku, ki se jima  še vedno približuje in govori z grozečim glasom. V istem trenutku vidimo psa, ki umakne pogled, obrne glavo stran, zapre gobec in stisne ušesa h glavi kot poskus umirjanja situacije. Ker mu lastnik sledi, se pes spet umakne. Na vrhu stopnic še enkrat preveri situacijo (ušesa postavi pokonci in pogleda lastnika). Ker lastnik ne odneha oziroma svoje grožnje stopnjuje, pes ponovno poskuša umirirti situacijo - odmika pogled, ušesa položi h glavi, zapre gobec, se oblizuje in nato celo uleže na hrbet. Ležanje na hrbtu v pasjem svetu pomeni nedotakljivost. Ko je pes na hrbtu, ga drugi psi pustijo pri miru, saj se pes popolnoma predaja na milost ali nemilost nasprotniku. S tako premočjo namreč pride tudi odgovornost. Odgovornost, da svoje premoči ne izkoriščaš in nad žrtvijo ne izvajaš nasilja.

Grozljiv posnetek psa v stiski se začne s psom, ki leži na boku, se stiska v kot in zatiska oči. Glavo in pogled obrača stran od lastnika, ki se mu z grozečim glasom približuje. Nato ga s pogledom ošvrkne, ker lastnik za sekundo spremeni ton glasu, vendar je situacija se vedno potencialno nevarna. Zato pes ponovno zatisne oči, obrne glavo, ima ušesa stisnjena h glavi in se oblizuje. Kihanje in "nasmešek" sta v tem primeru ravno tako miritvena signala.

Na tem posnetku vidimo, da pes na začetku ne kaže nobene "krivde". Z ušesi in očmi preverja situacijo, ki ni vsakdanja. Ko sliši svoje ime, dvigne glavo in opazuje lastnika, saj ni popolnoma prepričan, kako se bo situacija odvijala. Ko lastnik s kamero stopi proti njemu, ušesa takoj položi h glavi in umakne pogled. Ker še vedno ni prepričan, kaj se dogaja, lastniku sledi. Ko se želi vrniti na svoje mesto, lastnik začne z napadom. V trenutku lahko vidimo, kako se pes sključi, položi ušesa h glavi, stisne gobec, umakne pogled, se oblizuje in umika glavo na stran. Poleg tega z repom maha zelo nizko in celo dvigne taco, kar je znak negotovosti. Pes torej pokaže celo vrsto miritvenih signalov, oziroma v pasjem jeziku prosi, naj se sovražno vedenje lastnika ustavi. Žal lastnika to ne prepriča in z napadom nadaljuje, zato pes želi iz situacije pobegniti, vendar nima kam. Nato lastnik psa pokliče in ta priteče k njemu v upanju, da se je zadeva zaključila. Za vsak slučaj po poti se vedno uporablja miritvene signale.

Na koncu zadnjega posnetka lastnik sarkastično pripise, da se tako zagotovo obnaša pes, ki se grozno boji lastnika. Ni samo žalostno, da lastnik tako slabo razume svojega psa, ampak s to sarkastično pripombo v resnici zmanjšuje pomen strahu, nezaupanja in negotovosti psa in svojega (psihičnega) nasilja nad njim. Psihično nasilje je nekaj, kar sama jemljem izjemno resno in se mi žrtve nasilja ter situacije, v katere so postavljene, niti približno ne zdijo zabavne ali smešne. Ustrahovanje je pogosto orodje nasilnežev. Razmislite, ali res želite biti takšna oseba, oziroma nekdo, ki njeno vedenje podpira in spodbuja.


Viri:

• Horowitz, A. (2009): Disambiguating the “guilty look”: Salient prompts to a familiar dog behaviour. Behavioural Processes, Canine Behaviour and Cognition, Volume 81, Issue 3, July 2009, Pages 447–452.
• Hecht, J., Miklósi, A. & Gácsi, M. (2012): Behavioral assessment and owner perceptions of behaviors associated with guilt in dogs. Applied Animal Behaviour Science, Volume 139, Issues 1–2, June 2012, Pages 134–142.