Zakaj je vzpostavljanje ali potrjevanje alfa statusa po teoriji dominance škodljivo? (Drugi del)

Tudi v tokratnem bRlogu nadaljujemo z razlago, zakaj so nekateri elementi teorije dominance, ki je bila že večkrat ovržena in bi morala biti le še del zgodovine, nesmiselni in celo škodljivi. Oglejmo si naslednja tri pravila po teoriji dominance.

Diego spi v postelji z mano (včasih tudi na meni), pa zato ni prav nič "dominanten".

4. Ker vodja določa, kam in kdaj bo šlo krdelo na sprehod, psu ne smemo pustiti, da ovohava, pozdravlja druge ali se po poti ustavlja. Lula lahko le na mestih, ki mu jih določimo mi in ne več kot dva do trikrat na sprehod. Vse, kar je več kot to, je namreč le markiranje in to lahko počne le vodja krdela. 

Kot je bilo omenjeno v prejšnjem bRlogu, naj bi bili sprehodi namenjeni predvsem našim spremljevalcem. Psi naj bi v njih uživali, se jih veselili in bili po njih srečni ter zadovoljni. Če mora pes ves čas strumno hoditi ob vodniku, brez možnosti, da pogleda levo ali desno, da se ustavi, če ga kaj zanima, ali se izogne nečemu, kar se mu zdi sumljivo, poleg tega pa ne sme lulati ali kakati takrat, ko ga tišči, je sprehod neprijeten, frustrirajoč in mučen.

Eno zelo pomembnih in napačno razumljenih vedenj je markiranje. Markiranje v smislu vzpostavljanje nadvlade oziroma potrjevanja alfa statusa na nekem območju ne obstaja. Ne pri volkovih, ne pri psih. Predvsem so psi, ki večkrat lulajo, pod velikim stresom. V takem primeru ne preprečujemo lulanja (ki ga nekateri imenujejo markiranje), pač pa poiščemo vzrok stresa. Ko je telo pod stresom, se v njem sprožijo določeni mehanizmi (npr. povišano bitje srca, višji krvni pritisk, hitrejše dihanje) med katerimi je tudi spremenjeno ravnotežje vode v telesu. To spremenjeno ravnotežje vodi v povečano proizvodnjo urina in seveda povečano izločanje. Če je stres močan oziroma dolgotrajen, se  pojavljajo tudi drugi znaki, kot sta driska ali bruhanje. To pomeni, da s tem, ko preprečujemo psu, da bi "markiral", povečujemo njegovo stisko. 

Seveda psi označujejo določene točke, kjer bi lahko bilo kaj zanimivega in bi bilo vredno to mesto kasneje podrobneje raziskati. Ravno tako pogosteje lulajo v prisotnosti drugih psov in predvsem radi lulajo vedno na istih mestih. Gre za socialno vedenje in v nekaterih primerih tudi za večje vznemirjenje, ki za telo prav tako pomeni stres. Na tej točki bi rada še enkrat poudarila, da občasen in ne prevelik stres ni nič strašljivega, je celo koristen in potreben za razvoj. Paziti moramo le, da ga ni preveč in je le kratkotrajen.

Opravljanje potrebe tam in tolikokrat, kot pes želi, je osnova, ki jo moramo zagotoviti, če želimo srečnega psa.

5. Psu naj ne bi nikoli dovolili, da zasede višje položaje. Pes naj zato ne bi smel spati na kavču oziroma postelji, ali ležati na vrhu stopnic.

Po tem pravilu naj bi fizični položaj zagotavljal določene pravice. Samo vodja krdela naj bi imel pravico poležavati na najvišjih delih. Vzpenjanje na kavč ali posteljo naj bi torej pomenilo plezanje po hierarhični lestvici. V resnici je razlog za spanje na kavču ali postelji izključno udobje. 

Če dovolimo psu na kavč, je seveda smiselno, da ga naučimo, da se na povabilo s kavča umakne. Tako se izognemo možnosti, da bi v prihodnosti pes prostor, ki ga razume za svojega, čuval. Če imamo prestrašenega in negotovega psa, so možnosti, da do tega pride, večje. Če je to razlog za težave, je seveda kakršenkoli dominanten pristop napačen in skrajno škodljiv, saj s tem strah še povečujemo.

6. Če pes naredi prekršek, če pokaže kakršenkoli opozorilni znak, naj bi ga obrnili na hrbet in ga tako postavili v podrejeni položaj (na njegovo mesto). V angleščini temu prijemu rečemo "alpha roll".

Metanje in obračanje psa na hrbet običajno vključuje tudi vpitje in druge oblike izkazovanja premoči nad psom. Za psa je prijem boleč in predvsem grozljiv, predvsem pa je izvrsten način, da iz psa izzovemo obrambno vedenje, napad in ugriz. 

Med volkovi, pravila katerih naj bi teorija dominance posnemala, tak prisilen nastop ne obstaja. Kar se zgodi, je, da se žival, ki jo imenujemo podrejena, sama uleže na hrbet in izkazuje ostale miritvene signale v primeru, da se ji približa žival, ki izkazuje močnejše ali opozorilne znake. Enako se dogaja med (zdravimi, stabilnimi) psi. V nobenem primeru žival ni prisiljena v položaj in v nobenem primeru ni prisotne bolečine. Položaj, ko žival leži na hrbtu in izpostavlja svoj občutljivi trebuh, med psi namreč pomeni rdeči stop znak. Je izjemno močan miritveni signal in psi ga razumejo že zelo zgodaj. V okoljih, kjer so mladički primerno vzgojeni in socializirani, bo mladiček ustavil igro, ko vidi drugega, da se je obrnil na hrbet in izkazuje tudi druge miritvene signale.

Vsekakor obstaja še več elementov in pravil v teoriji dominance, vendar sem se osredotočila le na najpogostejše in po mojem mnenju najbolj škodljive. Za več informacij priporočam branje:
Dominance in Dogs: Fact or Fiction? (Barry Eaton, 2011)
The Truth About Wolves and Dogs: Dispelling the Myths of Dog Training (Toni Shelbourne, 2012)