Zakaj je vzpostavljanje ali potrjevanje alfa statusa po teoriji dominance škodljivo? (Prvi del)

V prejšnjem bRlogu sem naštela nekaj najpogostejših elementov potrjevanja alfa statusa in tudi omenila, da so nesmiselni, krivični, psu povzročajo frustracije in kvarijo odnos med skrbnikom in psom. Zakaj?

1. Vodja krdela (alfa) naj bi vedno jedel prvi, kar naj bi začeli utrjevati takoj, ko mladička pripeljemo domov.

V naravi sta alfa par mama in oče. Tako kot človeški starši, tudi volkovi vlagajo vso svojo energijo v  preživetje svojih mladičev. Zato mladiči jedo prvi. Če je hrane malo, bo samica raje lačna, kot da bi pustila svoje otroke stradati. Če je hrane v izobilju, vsi jedo hkrati. Velja pravilo "kdor prvi pride, prvi melje". Kaj torej mi sporočamo mladičku, ko ga prisilimo, da lačen čaka, da vsi ostali pred njim pojedo?

Tudi hrano, ki ima za Diega visoko vrednost, mu lahko brez težav vzamem, saj mi zaupa in ve, da tega ne delam brez razloga.

Tudi, če verjamemo teoriji dominance, je to pravilo precej nesmiselno. Namreč, pri svojem početju moramo biti dosledni (predvsem, če naj bi naš pes že izkazoval željo po prevzemanju vodstva). Vsakič, ko naj bi pes dobil kakršnokoli hrano, bi moral vodja jesti pred njim. Torej, ko vadimo poslušnost in psa za dobro opravljeno delo nagradimo s priboljškom, bi glede na pravilo morali s seboj imeti tudi piškote zase. Vsakič preden naš pes dobi priboljšek (=hrana), bi morali tudi mi nekaj pojesti. Ker nekako ne vidim, da bi ljudje to počeli, smo potemtakem v svojem ravnanju skrajno površni in nikakor ne dosledni, kot zahteva teorija dominance. Psi so upravičeno zmedeni.

2.  Vodja krdela naj bi imel v lasti vse dobrine, zato jih lahko vzame, kadarkoli želi. To vključuje tudi hrano. Pes naj bi moral pustiti, da mu med hranjenjem sežemo v skledo, da mu jo vzamemo, da mu z roko sežemo v gobec in da se ga med hranjenjem dotikamo po vsem telesu. Vaditi naj bi začeli že z mladičkom.

Tako vzgojimo psa, ki je okoli hrane živčen. Živčnost se lahko kaže v goltanju hrane, prenažiranju, v varovanju hrane pred drugimi ali izogibanju hrane v prisotnosti drugih. Varovanje hrane je seveda tisto vedenje, ki je nato napačno interpretirano kot dominantna agresija, dominanca ali vzpostavjanje alfa položaja. V resnici se pes samo boji, da bo ostal brez hrane. Kako bi se počutili vi, če nikoli ne bi vedeli, ali boste svoj obrok lahko v miru pojedli do konca ali ne?

Še ena neumnost, ki izhaja iz tega pravila, je hranjenje samo iz roke, ki se dopolnjuje z drugim pravilom, da mora pes delati za vsak grižljaj, saj nič na svetu ni zastonj. Hranjenje psa samo iz roke, predvsem samo v obliki nagrajevanja želenega vedenja, vodi v histeričnega psa in težave z zdravjem. Namreč vsaj enkrat na dan mora pes za normalno delovanje imeti občutek polnega želodca. Brez tega ima občutek večne lakote, kar vodi v kronični stres in številne težave (vedenjske in zdravstvene), povezane z njim.

3. Pes naj bi moral vedno hoditi za skrbnikom, saj mora vodja vedno biti prvi. Tako usmerja krdelo in določa, kam bo krdelo šlo in kaj bo počelo. Ima tudi prednost pri ozkih prehodih.

Sprehodi naj bi bili namenjeni našim psom. Psi naj bi v njih uživali. Toda če se ne smejo premikati po lastni želji, raziskovati, si nabirati izkušenj, se ustavljati tam, kjer je zanje nekaj zanimivega, se izogibati stvarem, ki se jih bojijo, je tak sprehod bolj ali manj mučen. Vsak dan, nekajkrat na dan, vse življenje. Saj si ne želimo tega?

V naravi položaj (spredaj, zadaj, levo, desno) med sprehodom nima nikakršne, niti najmanjše zveze s hierarhijo. Seveda je smiselno, da starejši in bolj izkušeni pregledajo nova, potencialno nevarna območja. Če mladi volkovi tega ne upoštevajo, niso kaznovani ali prisiljeni hoditi zadaj, saj niso prekršili nobenega pravila alfa volka - se le po nepotrebnem izpostavljajo nevarnostim.

V neznanem okolju in na potencialno nevarnih prehodih me Diego počaka, da preverim, ali je nadaljevanje poti varno.

Seveda je tudi v odnosu človek-pes smiselno vpeljati nekaj pravil, kot je na primer prehod skozi vrata. Zadnje, kar želimo, je, da bi pes navdušeno stekel skozi vrata na ulico in povzročil nesrečo. Zato je pametno našega spremljevalca naučiti, da gremo skozi vrata prvi vedno mi, saj se v našem okolju bolje spoznamo na človeška pravila in znamo pravilneje odreagirati v nevarnih situacijah.

Diegu sem postavila in mu še vedno postavljam pravila obnašanja. Tudi, če skozi vrata ne grem prva, vedno preverim, kaj je na drugi strani, preden ga spustim ven. Dokler nisem prepričana, da je zanj varno, mora mirno počakati. Na sprehodu mu pustim (če je le mogoče), da se odloči, po kateri poti želi, kako pogosto ter za koliko časa se želi ustaviti. Kljub temu pride takoj, ko ga pokličem, in mi sledi, če se odločim, da okoliščine zahtevajo, da greva drugam. Tudi pri hranjenju nimava nobenih težav. Psi radi jedo v družbi, zato pogosto jeva skupaj, če ne gre drugače, vedno postrežem najprej njemu. Z njim včasih delim tudi svojo hrano, saj želim, da preizkusi čim več različnih okusov. Zato imava dogovorjen znak, ki mu pove, kdaj lahko od mene pričakuje, da bom z njim delila svojo hrano in kdaj želim mir. Čeprav kršim vsa omenjena pravila teorije dominance, Diego pa je problematičen pes, nimava nikakršnih težav s hierarhijo.

Seveda je elementov za vzpostavljanje alfa položaja še več, zato bom o njih pisala še v naslednjem bRlogu.

Za več informacij priporočam branje:
Dominance in Dogs: Fact or Fiction? (Barry Eaton, 2011)
The Truth About Wolves and Dogs: Dispelling the Myths of Dog Training (Toni Shelbourne, 2012)