Stopnjevalna lestvica pasje komunikacije

Psi so čudovita bitja, ki nam lahko močno polepšajo in obogatijo življenje. Za pristen odnos je potreben trud obeh - tako psa kot lastnika. Verjetno ni dvoma, da se psi trudijo ugoditi nam in izpolniti naša včasih zelo visoka pričakovanja. Lastniki pa so druga zgodba. Mnogi se trudijo, pa ne znajo. Nekateri pozabljajo, da je na drugi strani vseeno pes in ne majhen, kosmat človek. Spet drugi so mnenja, da se jim ni treba truditi, ker so vodje in vodje imajo pravico, da delajo, kar hočejo in kadar hočejo, ter jim morajo podložniki (psi) služiti.

Obračanje glave vstran je pogost miritveni signal. V tem primeru fotoaparat spravlja Diega v nelagodje. (Foto: Luka Mohar)

Psi se nam poskušajo prilagajati, nas opazujejo, preučujejo in svoje odzive in dejanja usklajujejo z našimi željami. Seveda pričakujejo enako od nas. Problem nastane, ko druga stran zataji. Čeprav bi nam radi ugodili, imajo tudi psi svoje meje, svoje občutke, želje in potrebe, ki jih jasno izražajo. Izražajo jih skozi telesno govorico, obrazno mimiko in včasih tudi z zvokom.

Pogovor se začne z najpogosteje uporabljenimi znaki, kot so rahlo obračanje glave vstran, odvračanje pogleda, kazanje beline oči, oblizovanje, odmikanje in obračanje telesa vstran. Če rahla opozorila ne zadostujejo, postanejo znaki močnejši. Spremljajo jih tudi drugi opozorilni znaki, kot so položaj ušes, repa in drža telesa.

Če spregledamo tudi to, pogosto sledi oglašanje v obliki cviljenja, lajanja ali godrnjanja. Nekateri psi namesto tega začnejo uganjati norčije in vse skupaj je videti, kot da se želijo igrati. V resnici samo poskušajo preusmeriti pozornost z neudobne situacije.

Pogled "izpod čela", ki pomeni "tole je moje, ne približuj se". (Foto: arhiv DZZŽ LJ)

Naslednja stopnja na stopnjevalni lestvici ljudi prestraši in mnogi se povsem neupravičeno zatečejo k ekstremnim ukrepom. Govorim seveda o renčanju. Če smo namreč tako dolgo ignorirali vse znake, psa iz dneva v dan postavljali v enako neprijetno situacijo in mu povzročali stisko, je nekaj najbolj nepoštenega, da ga za njegov poskus glasnejšega opozorila kaznujemo.

Kaznovanje lahko povzroči naslednje reakcije:
- pes bo naslednjič ta korak preskočil in se zatekel k skrajnemu ukrepu - ugrizu,
- pes bo naslednjič poskusil z bolj glasnim, resnejšim renčanjem, kateremu na koncu sledi ugriz,
- pes se bo naučil, da je nasilje sprejemljivo orodje za doseganje cilja,
- pes se bo potegnil vase, bo trpel v tišini in se vdal v usodo. V nekaterih primerih to vodi v apatijo.

V vsakem primeru kaznovalna politika vodi do nezaupanja in poslabšanja odnosa med skrbnikom in psom. 

Včasih ljudje spregledajo oziroma ignorirajo tudi renčanje in psa še vedno in vedno bolj tiščijo v kot. Pes dobi občutek, da je edina rešitev in možen izhod iz neprijetne situacije ugriz. Ugriz je torej glasno opozorilo. Ni napad in tak pes ni agresiven. Ne napad in agresivnost, kot jo pogosto razumemo ljudje. Tak ugriz nima namena škodovati, prizadeti, raniti ali uničiti nasprotnika.

Namen ugriza je do sedaj preslišano opozorilo, da psa nekaj boli, straši, oziroma ga spravlja v stisko. Zato namesto kazenskih ukrepov raje premislimo, kaj je pripravilo našega psa do take skrajne reakcije. Naslednjič se bo k skrajnim ukrepom zatekel hitreje, saj mu izkušnje pravijo, da nič drugega ne deluje.

Da ne pride do nepotrebnih sporov, opazujmo svojega psa, poskusimo odkriti prve znake, s katerimi nam naš spremljevalec sporoča, da mu situacija ni prijetna. Potem se poskušajmo takim situacijam izogibati. Pa naj bo to sklanjanje čezenj, jemanje igrač iz gobca, prestavljanje njegove postelje, srečevanje drugih ljudi ali kričanje. Če mu bomo pokazali, da ga razumemo in spoštujemo njegove želje, nam bo marsikdaj oprostil tudi kakšno napako, naš odnos pa bo vzcvetel.

Če vas zanima pasja komunikacija, vam priporočam knjigo ON TALKING TERMS WITH DOGS - CALMING SIGNALS avtorice Turid Rugaas.