sreda, 28. december 2016

Brezpogojna ljubezen?

Božični in novoletni prazniki so čas, ko razmišljamo o svojem življenju, kaj smo dosegli, kaj želimo doseči, kako želimo nadaljevati in kaj spremeniti. Razmišljamo o odnosih, prijateljstvih, družini in dajemo novoletne zaobljube, da se bomo poboljšali tako ali drugače.

Jaz sem razmišljala o tem, zakaj imamo ljudje sploh domače živali oziroma ljubljenčke. Razlogi so seveda različni. Nekateri jih imajo za pomoč, za popestritev življenja, zato, ker potrebujejo gibanje, ali da imajo prijatelja, ki jim daje brezpogojno ljubezen. Živali nas ne obsojajo, ne kritizirajo, se nam ne posmehujejo. Sprejemajo nas take, kot smo. Psom je vseeno, ali imamo dobro službo ali ne, ali imamo čisto stanovanje ali ne, ali imamo slab dan ali ne. Vedno nas imajo radi in vedno so veseli, ko pridemo domov. Ali velja tudi obratno? 


Je ljubezen do domačega ljubljenčka res vedno brezpogojna? (Foto: Luka Mohar)

Dokler je kužek priden in se obnaša po naših pričakovanjih, mogoče kdaj ušpiči kakšno neumnost, s katero nas malo razjezi, vendar predvsem nasmeji, je naš odgovor jasen: seveda imamo tudi mi našega štirinožnega prijatelja brezpogojno radi. Pa res vemo, kaj pomeni brezpogojna ljubezen? "Brezpogojno" je težka beseda že v odnosih med ljudmi, prenos na druge vrste pa je še zahtevnejši.

Ko enkrat živiš s tako imenovanim problematičnim psom (kakor ga je označila družba), kot je Diego, sčasoma spoznaš, kako težko je ljudem razumeti brezpogojno ljubezen, predanost in zvestobo. Neštetokrat sem slišala očitek, kaj vse počnem "zaradi enega psa" (direktno ali posredno). Celo od ljudi v moji panogi, ki naj bi pse razumeli in se zanje zavzemali.

Seveda vsi pričakujemo, da nas bodo imeli naši psi radi in nas oboževali ne glede na to, kaj delamo, kdo smo in kako se do njih obnašamo. Saj vendar obstajamo in smo tako zelo čudoviti. Nudimo jim dom in skrbimo, da imajo hrano in vodo. Več kot toliko pač ne morejo zahtevati. Kaj pa obratno? Kdaj naša ljubezen do njih preneha? Ob prvem uničenem kavču? Ob prvi pritožbi soseda, da je naš pes preglasen? Ob prvem pretepu s psom iz sosednje ulice?

Za nama z Diegom je pot, polna vzponov in padcev.

Če dvomite v neuravnoteženo razmerje ljubezni na eni in drugi strani, poglejte, kako polna so naša zavetišča in spletne strani, kjer živali iščejo nove domove. Polna so psov, ki so jih lastniki zapustili ali se jim odpovedali, ker so prezahtevni, preglasni, preveč poskočni, preveč aktivni ali preslabo vzgojeni. Verjetno tudi mene ne bi nihče preveč obsojal, če bi se znebila psa, ki ga v resnici nikoli nisem želela (tudi začasno ne), za katerega sem leto in pol trdila, da zanj nimam pogojev, in ki ima toliko problemov, da je težko vse našteti v eni sapi. Ne samo, da me ne bi obsojali, mnogi so me celo vzpodbujali. Vendar ... je Diego še vedno z menoj.

Ne bom poskušala olepšati najinega potovanja do sedaj. Polno je uspehov in polomov, žalosti, jeze, razočaranj, veselja in sreče. Precej časa je trajalo, da se je najin vrtiljak čustev in uspehov ustavil in se zdaj vrti predvsem okoli veselja, zadovoljstva, radosti in sreče. Ali to pomeni, da se je Diego popolnoma spremenil? Da mi ne povzroča več težav? Nikakor. To samo pomeni, da sem resnično temeljito predelala svoje misli in čustva ter si priznala, da dokler bo v meni kanček zamere, ker sem obtičala s psom, ki si ga nisem želela, ki mi je tako zelo spremenil življenje in me oropal mojih sanj, midva ne bova napredovala. Dokler ne bom opustila pogojev, ki jih mora izpolnjevati Diego, pogojev, ki jih je postavila družba za vzgojenega psa, dokler ga ne bom sprejela takega kot je, ne bova napredovala.

Ko sem opustila stare misli in zamere, se je najin odnos spremenil. (Foto: Luka Mohar)

Ko sem se otresla pričakovanj, sem ugotovila, da pri Diegu opažam napredek pri stvareh, na katere prej nisem bila pozorna. Odprl se mi je nov svet in najino sobivanje je postalo prijetno. Ne samo, da se Diego počuti bolje, ker sem mnogo bolj potrpežljiva in neobremenjena, najin odnos se je spremenil v celoti. Zdaj res lahko rečem, da ga imam rada z vsem srcem in brezpogojno, četudi ne odobravam vsakega njegovega odziva ali izbire.

2 komentarja:

  1. Ja, težko je to. Ko je meni postalo jasno, da sem dobila težavnega psa, sem se ga v glavi neštetokrat znebila, ga vrnila, se spraševala, kaj mi je bilo tega treba...Potem sem globoko zajela sapo in si rekla, v dobrem in slabem, ta pes je tukaj zato, da me nečesa nauči in obljubila sem mu dom in ne bom požrla obljube. Globoko sem na najini poti vdihnila kar nekajkrat, vložila energije, dela, tudi denarja. Zdaj, 3 leta kasneje, ni popoln, še vedno me mama zeza, da imam psa s posebnimi potrebami. Ampak zdaj je MOJ, brezpogojno.

    OdgovoriIzbriši