Diegova statistika (drugi del)

Poleg ugotavljanja, kaj pomembno vpliva na Diegov nivo stresa, sem s frekvenco lajanja poskusila določiti tudi učinkovitost zdravila za hipotiroidizem. Testi so namreč pokazali, da so njegove vrednosti na spodnji meji, kar za tako mladega in aktivnega psa ni dober znak. Razlogi za hipotiroidizem so lahko dedna zasnova, mehanska poškodba ščitnice ali kronični stres ter posledično ovirano delovanje nadlevične žleze.

Nova spletna stran, ki v celoti obravnava težave s ščitnico in bo v kratkem prevedena tudi v slovenščino.

Več o hipotiroidizmu lahko preberete na spletni strani THYROID-AND-DOGS.

Diegova statistika (prvi del)

Veliko sem že pisala o Diegu in njegovih težavah. Precej vemo tudi o vzrokih zanje (med drugim slab začetek življenja, prezgodnja ločitev od mame, neprimerna socializacija, menjava domov, škoda narejena v pasji šoli) in načinih, s katerimi jih poskušam odpraviti. Nekaj številk sem omenila že v junijskem bRlogu, do danes pa se jih je nabralo še nekaj.

Diego ima kar nekaj fizićnih težav, od katerih so nekatere le rahlo moteče oziroma nepijetne, druge pa predstavljajo resno oviro dobremu počutju.

Življenje v mestu

Razvoj, način življenja in zagotavljanje finančnega blagostanja nas vedno bolj silita v življenje v mestnem okolju. Vanj poskušamo integrirati svojo svobodo, hobije, družino in seveda tudi svoje spremljevalce ter njihove potrebe. Ne glede na to, kje na svetu živimo, postaja urbano okolje vedno bolj neprijazno do psov oziroma na splošno živali in njihovih skrbnikov. Zato je pomembno, da se kot odgovorni skrbniki tega ne samo zavedamo, ampak poskrbimo, da smo do okolice vsaj korektni in da hkrati svojemu psu zagotovimo vse, kar potrebuje. Seveda življenje s psom v mestnem okolju prinaša določene izzive in ovire, ki pa jih z nekaj načrtovanja in prilagajanja lahko spremenimo sebi v prid.

Ste se kdaj vprašali, kako je videti svet iz pasje perspektive?

Ločitvena tesnoba

Naletela sem na super prispevek, ki opisuje preprosto rešitev za ločitveno tesnobo. V njem je omenjen in s kratkim videom tudi predstavljen projekt merjenja srčnega utripa pri psih. Prikaže, kaj se zgodi s srčnim utripom, ko se lastnik psa od njega oddalji: Talk to the hand

Pri ločitveni tesnobi gre za čustveno stisko in ne za neposlušnost, zato je ne rešujemo s šolanjem in psa nikakor ne kaznujemo.

Imate svojega psa pod kontrolo?

V današnjem natrpanem mestnem okolju je izjemno pomembno, da se je pes sposoben soočiti z različnimi izzivi in ne reagira na marsikatero čudo, ki mu prekriža pot. Vse moje varovance učim, kako pomembne so izkušnje in možnost izbire. Pravilna vzgoja in socializacija psa. Najbolje je seveda, če pes pridobi vse potrebno že v dobi odraščanja, nikoli pa ni prepozno.

Imate psa res pod kontrolo? (Avtor fotografije: Luka Mohar)

Šepetalka psom

Kdorkoli se ukvarja s psi, ne glede na to, ali gre za pasjo šolo, prevzgojo ali pomoč zapuščenim psom, je verjetno že doživel navdušenje ljudi nad svojimi sposobnostmi. V navalu navdušenja te ljudje kmalu okitijo z nazivom "šepetalec psom". Trenutno najbolj znan je seveda znameniti Cesar Millan, čigar oddajo lahko spremljamo tudi v Sloveniji. Daleč od tega, da bi bil prvi ali edini. Tudi med slovenskimi kinologi se najdejo taki, ki si samoiniciativno ali s pomočjo medijev nadenejo laskavi naziv "šepetalca psom".

Avtor fotografije: Luka Mohar

Look Who's Talking

Ste zgovorni? Koliko besed uporabite na dan? Kolikokrat začnete pogovor? Ste kdaj poskusili preživeti dan v popolni tišini? Če ste, kako zelo težak je bil prvi poskus? Imate psa ali mačko? Se kdaj pogovarjate z njim ali njo? Zakaj torej naši psi (ali mačke) nimajo te pravice? Zakaj je vsak lajež tako zelo nezaželen in tako pogosto označen kot problematično vedenje?

Diego uporablja vokalno komunikacijo pogosteje kot povprečen pes (Avtor fotografije: Luka Mohar)

Kako psi uporabljajo čutila?

Verjetno so nas vse že od malih nog učili, da imajo psi izjemno dobro razvito čutilo za voh. Tisti, ki smo se malo bolj zanimali za pasji svet, smo lahko v marsikateri knjigi prebrali, da psi vidijo svet drugače kot mi, in sicer skozi vonjave, ki jih obdajajo. Mnogo še vedno verjamejo, da psi vidijo svet v sivih tonih, črno - belo. Zahvaljujoč številnim raziskavam danes vemo, da ni tako.

Psi so po naravi lovci. To pomeni, da morajo svoj plen opaziti hitro. Temu služijo tudi njihove oči, ki so prilagojene zaznavanju gibanja. V nasprotju z nami, ki smo bolj občutljivi na podrobnosti v naši vidni sliki, so psi prilagojeni temu, da izjemno hitro opazijo vsako gibanje. Vsak premik v njih vzbudi avtomatski odziv - plenski nagon. Če to prevedemo v naš svet, kjer se neprestano vse premika (avtomobili, kolesarji, ljudje, živali), lažje razumemo, zakaj ima toliko psov težave z lovljenjem kolesarjev, tekačev in avtomobilov. To nikakor ne pomeni, da psi mislijo, da bi bilo kolo primerna večerja. Pomeni samo, da se v njih vzbudi nezavedna, avtomatična, nagonska reakcija, ki se ji ne morejo upreti.

Skeniranje okolice z očmi.

Vpis v pasjo šolo

Zakorakali smo v september in večina malčkov je že vpisanih v šole. Z veseljem bi napisala, da je to vzpodbudna novica. S strani lastnikov psov mogoče, ker se zavedajo, da potrebujejo pomoč pri vzgoji svojega novega družinskega člana. Pa bodo to res dobili?

Diegu obisk pasje šole v dobi odraščanja ni koristil. Prej obratno - zaradi nerazumevanja njegovih težav mu je šola škodovala. Njegove težave so se potencirale in ob zaključku je sicer poznal ukaze sedi, prostor in čakaj, za življenje pa je bil popolnoma nepripravljen.

Popoln sedi s pozornostjo na vodniku.

Izkušnje iz tujine

Konec julija sva se z Diegom odpravila iz vroče Ljubljane v Nemčijo obiskat Sonjo in njeno pasjo šolo Dogcom. Sonja že dolga leta rešuje težave psov in njihovih skrbnikov. Diegu in meni je dobrodušno ponudila pomoč pri odpravljanju njegovih težav.

Učenje sprejemanja zavrnitve v Dogcomovem rastlinjaku

Delovne počitnice

Z Diegom se ponovno odpravljava v tujino, tokrat za malo dlje časa. Odsotnost je namenjena praksi v teoriji pridobljenega znanja pri odpravljanju vedenjskih težav psov, hkrati pa bova čas izkoristila za Diegov hitrejši napredek. Trenutno sva na točki, ko je fant tako zelo napredoval, da mu možgani delajo s polno paro. Zdaj je trenutek, ko ga je potrebno usmeriti v koristne dejavnosti, da ne dela neumnosti (npr. kraja predmetov z miz, polic, omar). Začela sva s sledenjem in Diego v delu prav blesti. Dojema bliskovito hitro in učenje mu je v veselje.

Iskanje izgubljenih predmetov v gozdu je Diegu v neizmerno veselje.

Ker se bova oba koncentrirala na delo, bo Diegov bRlog na počitnicah do 26. avgusta. Takrat pa bova imela verjetno veliko novih in zanimivih izkušenj, ki jih bova delila z vami. Še vedno pa se bomo javljali preko Diegovega FB.

Oprsnica in ovratnica

Ko sem spoznala Diega, ni prenašal natikanja ovratnice, oprsnice, haltija in drugih pripomočkov, s katerimi so našega norčka poskušali obvladati. To je bila verjetno posledica tega, da Diego takrat ni prenašal dotika. Zakaj je bilo temu tako, je v resnici zgodba zase, vsekakor pa je bilo treba nekaj narediti v zvezi s tem.

Začela sva počasi. Diego se je moral naučiti dotika brez prisile, dobiti je moral občutek, da mu raznorazni trakovi, vrvice, ovratnice … ne predstavljajo ničesar hudega. Začela sva tako, da sem nanj počasi in za kratek čas polagala kratke trakove, povoje. Na začetku le za nekaj sekund, nato za par minut itd. Ko ga to ni več vrglo iz tira in se je navadil prenašati občutek povoja na svojem hrbtu, sem povoj na rahlo povila okrog njegovega vratu in prsi. Ponovno najprej le za nekaj sekund, nato za nekaj minut … Ko je povoj lahko prenašal dlje časa, sva začela z navajanjem na ovratnico in kasneje na oprsnico.

Ovratnico sem najprej raztegnila, kolikor se je dalo, ga zvabila s priboljškom in mu jo le položila okoli vratu. Potem sem ovratnico skrajšala tako, da mu je bila prav, in jo začela zapenjati. Velja seveda enako, kot prej – ovratnico je imel najprej na sebi le za nekaj sekund, nato za nekaj minut in ta čas sva počasi podaljševala. 

 

Najprej naj si pes ovratnico ogleda in jo prevoha. Če mu je že ta korak neprijeten, pustimo ovratnico na tleh in počakamo, da se ji sam približa in se z njo spozna.

Pasji bonton

Z Diegom imava težave tudi z ljudmi. Predvsem takimi, ki se ne vedejo običajno. Poleg raznih kapuc, kap, palerin, bergel in podobne opreme, ga najbolj zmotijo nekulturni ljudje.

Ne dolgo nazaj se nama je zgodilo, da se je neka tetica odločila, da se njej ne da hoditi po temu namenjeni poti, ampak se bo raje prerinila čez zaplato trave mimo naju na drugo stran ceste. V ta namen je morala stopiti tik za najinim hrbtom. Ko je to naredila, se je seveda Diego na smrt ustrašil in odreagiral z lajanjem. Tetica je bila ogorčena, kričala na ves glas in nama grozila s Policijo (ki bi je bila jaz v resnici prav vesela, da zabeležijo tale napad na naju).

V leru ali prosti tek

Kot otrok sem cenila svobodo vsega živega in neživega (na primer helijevega balona). Tekom odraščanja se je tej pravici do svobode pridružila skrb za varnost. V času, ko sem se s Polonino in Sarino pomočjo uvajala v svet zavrženih in zapuščenih živali, je skrb za varnost prerasla v stisko in močno potrebo po nadzoru vsakega giba živali v moji oskrbi. Dobra stran tega je bila, da sem se dobro naučila opazovati gibanje, kar mi še vedno marsikdaj zelo prav pride. Slaba pa, da sem s tem močno omejevala kvaliteto življenja mojih živali. V zadnjih nekaj letih pa sem končno našla zdravo mejo med svobodo in varnostjo.

Napredek v številkah

Ko imaš za okolico težavnega in nesprejmljivega psa, sta ukrepanje in napredek izjemnega pomena za tvoje zdravje in ohranjanje zdravega razuma. Ko se trudiš preko vseh meja in svoje življenje prilagodiš tako, da ustvariš kar najboljše pogoje za pomoč psu, se enostavno moraš osredotočiti na svetlo lučko na koncu dolgega, temnega tunela.

Mirno opazovanje okolice je še vedno izredno pomemben element najinega napredka.

Tudi jaz sem le človek

Prihod psa v družino je prihod novega družinskega člana, na katerega se moramo dobro pripraviti. Kakovost našega odnosa in sobivanja z njim je odvisna od tega, kako dobre temelje položimo. Bolj kot se potrudimo pri prvih korakih, bolj smo potrpežljivi in uvidevni, večjo verjetnost imamo, da bomo vzgojili čudovitega prijatelja in sopotnika. Najbolj občutljivi so začetki pri mladičkih in pri psih, ki imajo zelo omejene izkušnje v življenju. Pri njih se moramo toliko bolj potruditi, da jim olajšamo prihod k neznanim ljudem in v neznano okolje, ki naj bi jim nekoč predstavljalo ljubeč dom.

Diegu je bil normalen razvoj mladička onemogočen. Kaj točno se je dogajalo in kako so do njegove vzgoje pristopali v njegovi zgodnji mladosti, ne vem. V resnici niti ni pomembno, saj je bilo več kot očitno, da je bil mladiček preobremenjen in zato že v rani mladosti pod grozljivim stresom, kar mu je preprečilo raziskovanje in spoznavanje sveta. Zdaj menda že dobro vemo, da stres onemogoča učenje in uničuje možganske celice. Kronični stres in napačen pristop k reševanju njegovih težav se je nadaljeval skozi celo obdobje njegovega odraščanja. Posledično vse faze razvoja preživlja v zadnjih nekaj mesecih pri meni.

Premočen odriv za skok čez nizko oviro nakazuje na pomanjkanje zavedanja položaja telesa v prostoru in neizkušenost pri ocenjevanju razdalj.

Zakaj so težave s ščitnico tako zapostavljene?

Dolgo časa je znanje, ki so ga imeli veterinarji o težavah s ščitnico pri psih, izhajalo iz raziskav na ljudeh. Te so se začele že na začetku 20. stoletja in so pripomogle k razumevanju podobnih težav z žlezo tudi pri naših štirinožnih spremljevalcih. Šele 1980 pa so se raziskovalci začeli spraševati, v kolikšni meri se znaki pri ljudeh in psih v resnici prekrivajo. Ugotovili so, da nekaj podobnosti vsekakor je, obstaja pa tudi nekaj pomembnih razlik. Izjemno pomembna razlika je v presnovi hormonov ščitnice - pri ljudeh se nivo hormonov prepolovi v 24ih urah, pri psih pa v približno 12ih. Slednje je izrednega pomena pri doziranju nadomestka hormona v primeru hipotiroidizma.

Ja, kristusove gate, no ...

... je preklinjala moja prijateljica, kadar je bila situacija pretežka za običajne kletvice. V taki situaciji sem se zdaj znašla jaz, ker je Diego že nekaj dni na podporni hormonski terapiji. Zaradi vnosa dodatnih hormonov je v njegovem telesu prišlo do občutne spremembe in zaradi porušenega ravnovesja v telesu je ves iz sebe. To pomeni, da smo se vrnili k lajanju, tuljenju, cviljenju, zaletavanju in zaganjanju v vse, kar si drzne premakniti se v njegovem vidnem polju. Vrnili smo se tudi na izjemno potrebo po stiku, zato je praktično prilepljen name, to pa je seveda izjemno naporno in utrujajoče. Trajalo bo, dokler se v njegovem telesu ponovno ne vzpostavi hormonalno ravnovesje.  

Scooby Doo

Pred kratkim je na Diegovi Facebook strani nekdo komentiral, da ima psa, ki kaže podobna vedenja, kot Diego. Imenuje ga Scooby Doo, po psu iz priljubljene risanke iz 70ih let. Ko pomislim nanj, se mi pred očmi prikaže podoba psa, ki se boji lastne sence, skače ljudem v naročje, dela neumnosti in je hkrati najbolj prijazno bitje na svetu. Pred očmi pravzaprav vidim Diega.

Utrujen pes je priden pes

Diegova pot do trenutnega stanja kroničnega stresa se je začela že zelo kmalu. Kako je njegova mama prišla v gozd, kjer so jo našli skupaj z osmimi mladiči, ne vemo. Vemo pa, da tak začetek življenja ne samo, da ni prijeten, ampak pušča posledice. Enako kot tudi prezgodnja ločitev od mame, prvi neprimeren začasni dom in hitra selitev v drugi dom, kjer pa so se njegove težavnosti vendarle lotili po pameti – vpisali so se v pasjo šolo. Med navodili, ki so jih dobili za domov, je bilo med drugim, da je treba psa utruditi, pa potem ne bo več povzročal težav. Seveda poslušaš svojega inštruktorja, priznanega kinologa, ki zase pravi, da je eden najboljših v Sloveniji. Si upaš sploh za trenutek podvomiti o njegovih besedah?

Histerija - moje drugo ime

Ena Diegovih bolj prepoznavnih lastnosti je živčnost – skakanje, cviljenje, sopenje, zaganjanje, lajanje, tuljenje, zaletavanje, hlastanje, uničevanje. Beseda živčnost njegovega stanja v resnici ne opiše dovolj dobro, zato sem ga jaz poimenovala histerija. V stanju stresa mu odpove vsa pamet in začnejo se neumnosti.

Neprestano, ponavljajoče se, glasno lajanje je znak frustracije

Kdo je Diego in kaj je njegov bRlog

Diego, nežni pasji velikan, že dolgo - predolgo - išče dom. Medtem ko so njegovi bratci in sestrice že zdavnaj pri novih lastnikih, Diego na njih še čaka. Fant je nežen, občutljiv, prikupen in večino časa neskončno ljubezniv. Kot takega ga tudi opisujejo v posvojitvenih oglasih, pri tem pa pozabijo dodati, da je »precej« težaven in za lastnika zelo naporen: laja, tuli, vleče povodec, zaganja se v tuje pse…

Diego je bil že od malega naporen kuža, sčasoma pa se je njegovo problematično vedenje še stopnjevalo. Vzrokov za to je več – prezgodnja ločitev od mame, menjavanje večjega števila neprimernih domov, napačen pristop k odpravljanju težav...

Občutljiv in nežen, a težaven