Napredek v številkah

Ko imaš za okolico težavnega in nesprejmljivega psa, sta ukrepanje in napredek izjemnega pomena za tvoje zdravje in ohranjanje zdravega razuma. Ko se trudiš preko vseh meja in svoje življenje prilagodiš tako, da ustvariš kar najboljše pogoje za pomoč psu, se enostavno moraš osredotočiti na svetlo lučko na koncu dolgega, temnega tunela.

Mirno opazovanje okolice je še vedno izredno pomemben element najinega napredka.

Diego je k meni prišel s toliko težavami, da je njihovo odpravljanje podobno lupljenju čebule. Težave odpravljaš počasi, plast za plastjo in odkrivaš, kaj vse se skriva pod površino. Če nisi pripravljen in ne deluješ prevenitvno, ti lupljenje marsikdaj prikliče solze v oči. Ko se ti zdi, da si odpravil eno težavo, na površje priplava druga. Če se s tem soočaš vsak dan, dan za dnem, se ti nenadoma zazdi, da se vse skupaj samo kopiči, napredka pa nobenega. Zato priporočam vsem, ki imate podobne probleme, da začnete voditi dnevnik o vašem delu in uspehih vašega psa. Ni treba veliko. Vsak dan samo nekaj besed: "ne laja na mimoidočega psa", "dvigalo ni več sovražnik številka 1", "pojedel je tri obroke" itd.

Zahvaljujoč dnevniku najinih aktivnosti vem, da:
1. Se je zmanjšala njegova potreba po lulanju iz povprečno 18-krat na povprečno 10-krat na dan (ne glede na število izhodov).
2. Se je število sprožilcev njegovega lajanja in norenja zmanjšalo iz grozljive številke 117 na okoli 10 na dan.
3. Mu lahko izmerim srčni utrip med počivanjem, ki se je znižal iz 69 na 51 udarcev na minuto.
4. Se je trajanje napadov lajanja skrajšalo iz 20 minut na okoli 15 sekund.

Zapisovala sem tudi nemerljiv napredek:
1. Vsak obrok poje sam, hranjenje iz roke ni več potrebno.
2. Potrebe po neprestanem stiku ni več.
3. Lahko je nekaj ur sam zaprt v sobi in počiva, medtem ko sem jaz na drugem koncu stanovanja.
4. Ne uničuje več vsega, kar dobi pod zobe.
5. Prenehal je z obsesivnim lizanjem in grizenjem.
6. Ne lovi več svojega repa.
7. Ne napada več lastnega odseva.
8. Ob dotiku ne grize več.
9. Mirno počaka, da mu nadenem oprsnico, in se mirno odpraviva na sprehod.
10. Mirno me pozdravi, ko pridem domov, brez norenja in skakanja.
11. Sposoben je razmišljanja in opazovanja dogajanja od daleč, brez da bi se vznemiril.
12. Brez težav pusti, da ga pregledam po celem telesu in pusti, da opravim tudi zoprne posege (npr. izdiranje trna).

Opazno je tudi izboljšanje njegovega fizičnega stanja:
1. Oči niso več kravo rdeče, so mehkejše in nežnejše.
2. Čelo ni več neprestano nagubano, zato so ušesa spuščena nižje.
3. Iztreblja normalno, driske ni več.
4. Mišice po telesu so sproščene in ne več neprestano napete.
5. Izboljšala se je prekrvavitev kože, ki je postala prožnejša.
6. Sposoben je počasne hoje brez napora.

Ker mu pustim, da opazuje okolico kadar koli si to zaželi, je ugotovil, da mu ni treba v avto, če je priden in opazuje. Zato se je navadil, da se pred avtom usede ali uleže. Čeprav bom mogoče morala to odpravljati kasneje (ni pa nujno), koristi takega vedenja pretehtajo slabosti.

Za prehodit imava še kar velik del poti, predvsem kar se tiče srečevanja psov in obnašanja do ljudi. Napredek pa je opazen tudi tukaj, saj se mu z zmanjševanjem stresa vrača zmožnost razmišljanja in učenja ter sposobnost sporazumevanja s svojimi vrstniki. Brez dvoma bo Diego nekoč nekomu izjemen življenski sopotnik.