Scooby Doo

Pred kratkim je na Diegovi Facebook strani nekdo komentiral, da ima psa, ki kaže podobna vedenja, kot Diego. Imenuje ga Scooby Doo, po psu iz priljubljene risanke iz 70ih let. Ko pomislim nanj, se mi pred očmi prikaže podoba psa, ki se boji lastne sence, skače ljudem v naročje, dela neumnosti in je hkrati najbolj prijazno bitje na svetu. Pred očmi pravzaprav vidim Diega.

Diega poznam že dolgo. Predolgo, da ne bi imela slabe vesti, ker ga nisem k sebi vzela prej.  Predolgo, da si ne bi očitala, ker nisem poslušala, kaj mi govorijo izkušnje in nenazadnje moje znanje. Ko je bil star kako leto, sem začela z odpravljanjem njegovih takratnih težav (ni prenesel dotika, bal se je vožnje v avtomobilu, … ) in takoj sem dobila občutek, da njegove težave niso samo vedenjske narave, ampak izvirajo drugje – v njegovem zdravju.  Žal je splošna veterina pri nas še vedno precej rigidna in veterinarji so v veliki meri vkalupljeni v znanje, ki so jim ga podali na fakulteti. Čeprav imamo nekaj izjemnih specialistov  na različnih področjih veterine (npr. za oči ali zobe), splošna veterina pogosto močno zaostaja za razvojem in raziskavami v tujini. Moji prvi poskusi ugotavljanja globljega vzroka Diegovih težav so bili tako neuspešni. Različni veterinarji so mi po testih krvi ter takih in drugačnih pregledih zagotavljali, da je z njim vse v redu. Obrnila sem se na Kristino Porenta, fizioterapevtko, ki mi je razložila, zakaj pozna Diego samo dve prestavi – stop ali s polno paro naprej. Povedala je tudi, zakaj ima težave pri hoji in kako mu lahko pomagamo. 

Dolgo časa je bila Diegova edina hitrost "s polno paro naprej"

Diego je imel dolgo časa težave s prebavili. Verjetno je začetek težav sprožil ekstremen stres, ki mu je bil izpostavljen. Hkrati pa so lahko težave s prebavili tiste, ki povzročajo stres, in tako smo ujeti v začaranem krogu. Hrana je izjemnega pomena pri zagotavljanju dobrega počutja psa in zagotavljanje kvalitetne ter zadostne hrane je prvi korak pri zmanjševanju stresa nevrotičnega psa. Ker Diego včasih po dan ali dva, včasih tudi več, ni želel jesti, sem ga prvih nekaj dni pri vsakem hranjenju pozorno opazovala. Če pes zavrača hrano, za to namreč vedno obstaja dober razlog. Čeprav je kazal znake, da je lačen, da mu hrana diši in da bi jo rad pojedel, se je okoli posode s hrano obnašal, kot da bi bil v njej strup.  Začela sva tako, da sva briketirano hrano zamenjala s kuhano, začela pa sva tudi s hranjenjem na roko.

Prvi poskusi so bili videti tako:

Pomagala sem mu z dodatkom šentjanževega olja, ki pomaga pri prebavi in pomirja, ter z dodatkom probiotikov za pomoč pri ponovni vzpostavitvi zdrave črevesne flore. Za živčne pse je izrednega pomena tudi, da jih hranimo večkrat na dan v majhnih obrokih, da želodec vsebino lažje predela. Zvečer pa potrebujejo obrok, ki jim napolni želodec, zato Diegu pogosto dodajam ovsene kosmiče, testenine ali riž. Tako lahko dobro spi celo noč.

Po dveh tednih je bil že viden očiten napredek:

Počasi se je njegovo stanje izboljševalo. Dovolj spanja, omogočen reden stik s psi, moja neprestana bližina, masaža mišic in hranjenje z roko je pomagalo pri zmanjševanju njegovega stresa in odpravljanju živčnosti. Še vedno pa je nekaj manjkalo, en košček sestavljanke. Ravno v tistem času smo se na izobraževanju pri priznani strokovnjakinji Turid Rugaas začeli pogovarjati o ščitnici. Nenadoma se mi je obzorje razširilo in koščki so padli na svoje mesto. Mnogo vprašanj je našlo svoj odgovor. Odločili smo se, da bomo testirali delovanje Diegove ščitnice. Naš norček nam dela seveda ni olajšal, pa vendar nam je uspelo. Tudi rezultati so že prišli, več o tem pa bomo pisali v naslednjem bRlogu.

Medtem vam priporočam branje knjige, iz katere sem se veliko naučila o prehrani, celovitem pristopu k obravnavi in ohranjanju zdravega, uravnoteženega in stabilnega psa: Dr. Pitcairn: Complete Guide to Natural Health for Dogs & Cats.