Utrujen pes je priden pes

Diegova pot do trenutnega stanja kroničnega stresa se je začela že zelo kmalu. Kako je njegova mama prišla v gozd, kjer so jo našli skupaj z osmimi mladiči, ne vemo. Vemo pa, da tak začetek življenja ne samo, da ni prijeten, ampak pušča posledice. Enako kot tudi prezgodnja ločitev od mame, prvi neprimeren začasni dom in hitra selitev v drugi dom, kjer pa so se njegove težavnosti vendarle lotili po pameti – vpisali so se v pasjo šolo. Med navodili, ki so jih dobili za domov, je bilo med drugim, da je treba psa utruditi, pa potem ne bo več povzročal težav. Seveda poslušaš svojega inštruktorja, priznanega kinologa, ki zase pravi, da je eden najboljših v Sloveniji. Si upaš sploh za trenutek podvomiti o njegovih besedah?

Seveda psi potrebujejo gibanje in aktivnosti, a v njihovem tempu

In tako se odločiš nekaj mesecev starega mladiča utruditi, za vsako ceno. Odločiš se, da boš to naredil na varen, enostaven in družbeno sprejemljiv način – z metanjem žogic. Toliko lažje, ker se ti zdi, da se kužek ob tej igri zabava. Komaj čaka, da vržeš še enkrat, pa še enkrat in še enkrat, dokler dobesedno ne pade dol. Nalogo si dobro opravil.

Po nekaj tednih opaziš, da polurno metanje žogice zjutraj in zvečer ni več dovolj, da kuža kratek čas odspi in nato zahteva več. Tečnari naokoli, razgraja, teka po stanovanju in uničuje svoje igrače. Igro z žogico zjutraj in zvečer tako podaljšaš na eno uro. Ko tudi to ni več dovolj, uvedeš še popoldansko igro z žogo, kadarkoli si lahko vzameš čas. In še podaljšuješ tudi jutranji in večerni čas metanja žogice in kmalu si v začaranem krogu. Zdi se ti, da bolj ko se trudiš, da bi psa utrudil, več energije ima za različne neumnosti. Ugotavljaš – pes nabira telesno kondicijo, in to precej hitreje kot ti. Prav nobene možnosti nimaš, da ga dohitiš. Ob tem pa psa zaradi take preobremenitve daje utrujenost, za to pa vemo, da vodi v pretirane reakcije, razdražljivost, pomanjkanje koncentracije in oslabljen imunski sistem. Dosegel si torej točno nasprotno tistega, kar si želel, kajti fizični in psihični stres imata na telo popolnoma enak učinek.

Pol ure norenja s pasjimi prijatelji je več kot dovolj gibanja za en dan

Pri telesnem naporu (recimo izlet v gore) se v telesu sprosti adrenalin, ta pa poviša srčni utrip in tako omogoči preusmeritev energije v mišice. Manj izurjene so mišice, močnejša in hitrejša bo reakcija, v takem primeru pa je večja verjetnost, da bomo naslednji dan v mišicah čutili bolečino. Ta bolečina ima svojo nalogo – opozori nas, da smo pretiravali in da potrebujemo počitek. Če se tega ne zavedamo, nas že sama bolečina zelo kmalu prepriča, da se naslednji dan ne naprezamo preveč. Bolj ko smo natrenirani, večje napore zmoremo in manj počitka potrebujemo. Popolnoma enako se dogaja živalim.

Večini med nami je povezava med obremenjevanjem telesa in pridobivanjem kondicije precej jasna. Kadar gre za nas same, nam je jasno tudi, da mora biti to obremenjevanje postopno. Če nam ni, nam pač telo pove, kdaj ne zmore več. Pri psih pa na to postopnost popolnoma pozabimo. Prav neverjetno je, kako mnogo, premnogo ljudi sili pasje mladičke, da tečejo ure in ure, vodijo jih na dolge sprehode in hodijo z njimi v planine. Pri starosti tri, štiri, pet, šest mesecev psi še nimajo dobro razvite koordinacije, kaj šele mišice. Pri tej starosti so še otroci in njihovo telo se šele počasi razvija. Kako se razvija, je odvisno od aktivnosti, ki so jim dovoljene oziroma v katere jih silimo. Dolgi sprehodi, hiter tek na dolge proge, ostri obrati, preskakovanje visokih ovir in skakanje z višine na trda tla so uničujoči za sklepe. V času odraščanja mišice namreč še niso dovolj razvite, da bi omilile udarec, zato je sklep ob prevelikih naporih preobremenjen. Kost udari ob kost in se poškoduje. To pa je precej boleče in pušča trajne posledice na sklepih in hrbtenici naših psov.

Diego je le eden izmed številnih takih psov, ki so bili v mladih letih telesno preobremenjeni. Vsakodnevno izčrpavanje s tekanjem za žogico je brez dvoma povzročalo hude bolečine v mišicah in sklepih. Ker je bil ta tek na urniku vsak dan, brez možnosti, da bi si telo kdaj odpočilo, je telo odgovorilo na stres na edini način, ki ga pozna – povišalo je raven stresnih hormonov. To pa med drugim pomeni tudi slabo počutje, nemir in razdražljivost, in na podlagi tega so Diega opredelili za reaktivnega, za okolico nevarnega psa.

Med sprehodom psu obvezno pustimo, da se ustavi, prevoha in opazuje okolico

Danes se izogibamo preobremenjevanju. To ne pomeni, da telesne aktivnosti ni. Seveda je, saj je nujno potrebna. Vendar takrat in toliko, kot si je Diego želi. Običajno to pomeni dnevno 15 do 20 minut prostega divjanja – teče lahko tako daleč in tako hitro, kot želi, dela ovinke, pospešuje in upočasnjuje po lastni presoji, in če se mu zahoče, lahko preskoči tudi kako oviro. Nato se umiri in veselo raziskuje okolico. Tak napor je sproščajoč in dobro vpliva tudi na njegovo psihično zdravje. Nikoli pa ne bom mogla odpraviti posledic hudih preobremenitev, ki so nastale, ko je bil še otrok. Vedno bo imel ukrivljeno hrbtenico, neuravnotežene ramenske sklepe, nepravilnosti na kosteh. Upam, da bomo lahko v prihodnosti s fizioterapijo pomagali vsaj njegovim zakrčenim mišicam, a se bomo tega lotili šele, ko si bo psihično dovolj opomogel.

Toplo priporočam branje knjige z naslovom Exercising Your Puppy: A Gentle & Natural Approach avtoric Julie Robertson in Elisabeth Pope. Priporočam zlasti vsem, ki imate mladička, psa, starega do enega leta, ali pa psa šele pričakujete. Popolnoma enaki principi pa veljajo tudi za pse, ki so dolga leta preživeli v pesjakih, na verigi ali imeli kakorkoli drugače strogo omejeno gibanje.