Histerija - moje drugo ime

Ena Diegovih bolj prepoznavnih lastnosti je živčnost – skakanje, cviljenje, sopenje, zaganjanje, lajanje, tuljenje, zaletavanje, hlastanje, uničevanje. Beseda živčnost njegovega stanja v resnici ne opiše dovolj dobro, zato sem ga jaz poimenovala histerija. V stanju stresa mu odpove vsa pamet in začnejo se neumnosti.

Neprestano, ponavljajoče se, glasno lajanje je znak frustracije

Pri vedno več psih je mogoče opaziti vedenja, ki so znak stresa, pa čeprav pri njih mogoče ne gre za tako izrazite znake živčnosti kot pri Diegu. Zakaj pa bi sploh bili psi pod stresom, saj ko smo mi v službi spijo, dvakrat na dan dobijo postreženo svojo najljubšo hrano, na sprehod jih peljemo trikrat ali štirikrat na dan, vmes se malo igrajo in potem spet spijo? Je lahko kaj lepšega? S človeškega stališča se zdi kar idealno, a ob tem pozabljamo, kaj zna biti za psa moteče ali celo boleče. Neprestan hrup (sploh v mestih), veliko samote (evolucija je iz njih naredila izjemno družabna bitja), previsoke zahteve pasjih vodnikov (mnogi pričakujejo, da bo pes sam od sebe vedel, kako se obnašati v katerem okolju), izolacija in preprečevanje stikov z vrstniki (nekatere že v pasjih šolah naučijo, da se psi ne smejo družiti), neprimerna prehrana (niso vsaki briketi primerni za vsakega psa, pa čeprav so visoke kakovosti), strogi sprehodi (neprestano hoja poleg, brez pogleda levo ali desno, brez lulanja, kjer bi hotel …), premalo globokega spanca (dremanje in spanje nista isto), poškodbe hrbtenice in sklepov zaradi preobremenitev med odraščanjem (pretiravanje z aktivnostmi, tek ob kolesu, agility ipd.), različna bolezenska stanja...

Pa kaj, saj vsi živimo v stresnem okolju. Neprestan hrup tudi nas moti, tudi mi imamo težave, na primer v službi, in še marsikaj drugega nas spravlja v stres. A mi, ljudje, se lahko zavestno odločimo, kako se bomo s tem stresom soočili oziroma kdaj in kako se mu bomo izognili. Odločimo se lahko tudi, da si bomo privoščili dopust, da si odpočijemo in si naberemo novih moči. Naši štirinožni prijatelji te moči nimajo. In tako samo spremljajo dogajanje, nam sledijo, in se z življenjem soočajo po svojih najboljših močeh.
 

Nekaj občasnega stresa je v življenju koristno, saj omogoča napredek. V našem telesu se namreč ob vsaki nevarnosti ali »nevarnosti« sproži proces, ki nas pripravi na maksimalen odziv, na soočenje z nevarnostjo. Sprosti se hormon adrenalin, telo pa se na to odzove s povišanim srčnim utripom in krvnim tlakom ter preusmeritvijo energije v mišice. Ob tem se sproščajo tudi drugi hormoni, med njimi je tudi kortizol. Ena pomembnejših značilnosti kortizola je zaviranje delovanja imunskega sistema, to pa omogoči, da lahko telo preusmeri zalogo energije tja, kjer je tisti trenutek najbolj potrebna. To je naraven odziv na stresno situacijo, ki nam pomaga, da odreagiramo hitreje in bolj zbrano. Težave nastanejo, ko je stresna situacija dolgotrajnejša in po njej ni mogoč počitek. Če se stres ne poleže v nekaj dneh, telo namreč ponastavi obstoječo raven kortizola kot normalno. To pa pomeni, da se nato ves čas obnaša, kot da je v nevarnosti.

                                        Čeprav je videti kot igra, gre v resnici za sproščanje stresa

 Posledica dolgotrajnega stresa so tudi pri človeku povečano pitje vode, lulanje (spremeni se ravnovesje vode v telesu), driska, bruhanje, zavrt in uničen imunski sistem, zaradi pomanjkanja sladkorja v možganih (ker ga telo preusmerja v mišice, da so pripravljene na soočenje z nevarnostjo) pada zmožnost koncentracije, zmanjšana je sposobnost za učenje, oviran je dostop do spomina. Verjetno smo te neugodne učinke stresa v lažji ali težji obliki doživeli že vsi. Vsi poznamo utrujenost, mnogi pa smo se že srečali s preobremenjenostjo. Vsi poznamo nelagodje ob pomanjkanju koncentracije, ob nezmožnosti spomniti se, po kaj smo se odpravili, in razdražljivosti, ki nujno pride z utrujenostjo.

Točno to se dogaja tudi Diegu. Pretirane reakcije, razdražljivost, frustracije, ker ni sposoben razumeti in predelati enostavnih izzivov, ki mu jih na pot prinaša življenje, so posledica njegovega dolgotrajnega stresa. Ta stres sicer že nekaj časa uspešno zmanjšujemo, vendar bo še trajalo, da bo njegovo telo prepoznalo, da nevarnosti oziroma »nevarnosti« ni in da lahko zmanjša vnos hormonov za pripravljenost na reakcijo. Nato bo trajalo še nekaj časa, da si njegov imunski sistem in možganske celice opomorejo in se obnovijo. Potem pa bo naš norček postal izjemen pasji sopotnik, saj se bo lahko pokazal v vsej svoji lepoti, nežnosti in vljudnosti, ki se zdaj skriva nekje globoko v njem. Nekateri smo to že videli – tisti, ki smo živeli z njim in smo ga imeli priložnost opazovati v okolju, kjer se je počutil varnega. Do takrat, ko boste to lahko videli vsi, pa bo treba pač še malo počakati.

Če vas zanima več o samem stresu in kako deluje, priporočamo branje knjige z naslovom Stress in Dogs, avtoric Martina Scholz & Clarissa von Reinhardt in članka, objavljenega na Pet Dog Trainers of Europe strani: Stress series: What is stress?