Tudi jaz sem le človek

Prihod psa v družino je prihod novega družinskega člana, na katerega se moramo dobro pripraviti. Kakovost našega odnosa in sobivanja z njim je odvisna od tega, kako dobre temelje položimo. Bolj kot se potrudimo pri prvih korakih, bolj smo potrpežljivi in uvidevni, večjo verjetnost imamo, da bomo vzgojili čudovitega prijatelja in sopotnika. Najbolj občutljivi so začetki pri mladičkih in pri psih, ki imajo zelo omejene izkušnje v življenju. Pri njih se moramo toliko bolj potruditi, da jim olajšamo prihod k neznanim ljudem in v neznano okolje, ki naj bi jim nekoč predstavljalo ljubeč dom.

Diegu je bil normalen razvoj mladička onemogočen. Kaj točno se je dogajalo in kako so do njegove vzgoje pristopali v njegovi zgodnji mladosti, ne vem. V resnici niti ni pomembno, saj je bilo več kot očitno, da je bil mladiček preobremenjen in zato že v rani mladosti pod grozljivim stresom, kar mu je preprečilo raziskovanje in spoznavanje sveta. Zdaj menda že dobro vemo, da stres onemogoča učenje in uničuje možganske celice. Kronični stres in napačen pristop k reševanju njegovih težav se je nadaljeval skozi celo obdobje njegovega odraščanja. Posledično vse faze razvoja preživlja v zadnjih nekaj mesecih pri meni.

Premočen odriv za skok čez nizko oviro nakazuje na pomanjkanje zavedanja položaja telesa v prostoru in neizkušenost pri ocenjevanju razdalj.

Na Diegov prihod sem se temeljito pripravila, saj mi je bilo jasno, da bo vse skupaj zgledalo precej podobno prihodu mladička. Vzela sem si dopust in se preselila v del stanovanja, kjer je Diego lahko neprestano ob meni. Neprestana prisotnost je pomembna predvsem za kakovosten spanec. Mladički in nesigurni, prestrašeni psi nujno potrebujejo bližino nekoga starejšega, odgovornega, da lahko dobro spijo. Dober spanec pa je nujno potreben za razvoj in zdravje vsakega živega bitja. Poleg tega sem lahko odreagirala na vsako njegovo zaskrbljenost in mu tako pokazala, da je v tem domu varen, saj za to skrbim jaz. Po nekaj dneh se je pomiril in nadoknadil spanec. To je pomenilo, da je v naslednjem tednu spal tudi po 20 do 22 ur. Vmes sva šla ven samo toliko, da je opravil potrebo in nato nazaj spat.

Ker sem se zavedala, da bo moral nadoknaditi zamujeno otroštvo, sem stanovanje priredila tako, kot bi ga za mladička. Vse stvari, ki jih ni smel uničiti so bile pospravljene v omare ali umaknjene v klet. Vključno s čevlji, okraski, pletenimi škatlami, kabli in podobno. Na voljo pa je imel igrače iz različnih materialov, različnih oblik in velikosti, ki jih je lahko trgal in prenašal okoli, kolikor se mu je zahotelo.

Grizenje, trganje oziroma po naše uničevanje ima več razlogov. Pri mladičkih gre običajno predvsem za spoznavanje sveta, lahko pa tako vedenje odraža tudi stres.

Naslednja velika prilagoditev v mojem življenju, ki jo je zahteval Diegov prihod, je bila aktivacija vseh mojih prijateljev in družine, da sem lahko zagotovila varstvo za Diega, ko sem imela službene obveznosti, ki jih ni bilo mogoče opraviti od doma. Ta del mi še vedno predstavlja velik izziv, saj je napredek oziroma odprava ločitvene tesnobe pi Diegu povezana z njegovo nesigurnostjo in neizkušenostjo. To pomeni, da je bilo potrebno najprej znižati raven njegovega stresa, nato okrepiti njegovo samozavest in na koncu sposobnost, da ostane nekaj časa sam. Zaenkrat sva tako daleč, da grem lahko iz sobe v sobo, ne da bi se pri tem vznemiril oziroma da bi ga zajela panika. Zadnja dva tedna lahko za seboj zaprem tudi vrata. Še vedno pa ne morem zapustiti stanovanja brez varuške zanj.

Čeprav je nekaterim kuhanje velik užitek, meni predstavlja nočno moro. Enostavno ne maram štedilnika in pomivanja posode. Pa moram početi ravno to, ker Diego potrebuje drugačno prehrano. Samo briketi niso dovolj, saj mu predstavljajo veliko težavo in verjetno vsaj nelagodje v želodcu . Če mu ponudim samo brikete, jih noče jesti. Zato je lačen in, če je lačen, je pod stresom. Kar pomeni, da nimam druge izbire, kot da se postavim v vlogo gospodinje. Enako seveda velja za priboljške - če ne želim, da ima Diego drisko, jih moram pripraviti in speči sama.

Velik zalogaj zame in prilagoditev, ki je nujno potrebna za Diegov napredek, je vožnja z avtomobilom. Ker je v okolici mojega doma precej nevzgojenih psov (ki pa so majhne rasti in se zato z njimi nihče ne obremenjuje, četudi neprestano lajajo in se zaganjajo v mimoidoče) in še nekaj več nevzgojenih in nevljudnih ljudi, se morava na vsak sprehod, četudi še tako kratek, odpraviti z avtomobilom. Srečevanje neprijetnih psov, ki jih ne sme pozdraviti, za Diega predstavlja frustracijo in posledično dvigovanje ravni stresa. Ravno tako so grozni kričeči, mahajoči ljudje in ljudje, ki se mu približujejo hitro in v ravni črti. Da o raznih pošastih s kapucami, palicami in klobuki niti ne govorim. Vsakodnevna vožnja z avtomobilom je seveda zelo draga, denarja za Diega pa od nikoder. Zato sem se morala odpovedati marsikateri navadi in privilegiju v mojem vsakodnevnem življenju. In to je tudi razlika med mano in tistimi, ki mi poskušajo dopovedati, da sem jaz edina, ki sem sposobna imeti Diega, ki imam dovolj znanja in sposobnosti, da ga pravilno usmerjam in iz njega naredim prijetnega psa. V resnici imam skrajno nemogoče in neprimerne pogoje. Zato tudi do sedaj nisem imela svojega psa, saj vem, da si ga ne morem privoščiti in da okolje ter način življenja, ki ga imam, za psa nista primerna. Vendar pa imam Diega neskončno rada, mu želim pomagati in na koncu tudi najti primeren dom. To me žene, da se potrudim kolikor le morem in kakor bi pričakovala od vsakega, ki se odloči pripeljati novega člana v svoj dom.

Seveda sem tudi jaz le človek. Z Diegom imava dobre in slabe dneve. Tudi jaz kdaj naredim napako. Ravno tako se nama dogodijo nepredvidljive oziroma nepričakovane situacije. Življenje teče dalje, ne glede na najino pripravljenost in počutje. Pomembno je, da se tega zavedamo in da nam je jasno, da vsaka napaka pomeni upočasnjen napredek in nismo razočarani, ker ne gre vse po planu. Kljub temu zavedanju pa zadeve niso nič lažje. Takrat rabimo podporo in razumevanje okolice. Zato vsakemu, ki se je s težavami svojega psa obrnil po pomoč k meni, povem, da me lahko v času rehabilitacije psa pokliče kadarkoli, če se mu zdi situacija pretežka. Skupaj najdemo rešitev in že po pogovoru pogosto vidimo, da zadeve niso tako grozne, kot se zdijo, če ostaneš sam. Jaz pa sem hvaležna moji družini in mojim prijateljem, da me razumejo (vsaj večino časa) in sprejmejo, da sem v težki situaciji ter zato nekoliko bolj nedosegljiva in odsotna. Zato še enkrat - hvala vsem, ki mi stojite ob strani in mi omogočate, da pomagam našemu norčku Diegu.