Look Who's Talking

Ste zgovorni? Koliko besed uporabite na dan? Kolikokrat začnete pogovor? Ste kdaj poskusili preživeti dan v popolni tišini? Če ste, kako zelo težak je bil prvi poskus? Imate psa ali mačko? Se kdaj pogovarjate z njim ali njo? Zakaj torej naši psi (ali mačke) nimajo te pravice? Zakaj je vsak lajež tako zelo nezaželen in tako pogosto označen kot problematično vedenje?

Diego uporablja vokalno komunikacijo pogosteje kot povprečen pes (Avtor fotografije: Luka Mohar)

Stoletja, tisočletja smo pse vzrejali z namenom,  da so ob nas, so naši spremljevalci in pomočniki. V njihove naloge je bilo vključeno tudi opozarjanje na morebitne nevarnosti. Najbolj učinkovit in ljudem najbolj razumljiv način opozarjanja je lajež. Razvoj psov je šel torej v smer, kjer so bili bolj zaželeni tisti, ki so bili bolj nagnjeni k oglašanju in bolj glasni. Za to smo jih vzredili. Danes pa je skoraj zločin, če pes občasno zalaja.

Vzrokov za lajež je več:
1. Opozorilo (kratek, tih lajež)
2. Strah
3. Vznemirjenje
4. Obramba
5. Frustracija (monoton lajež, psi kažejo stereotipska vedenja)
6. Naučen lajež

Diego, in v resnici zelo verjetno vsa njegova družina, vsekakor pa sestrice, ki sva jih spoznala, so zelo zgovorni. Glas uporabljajo pogosteje kot povprečen pes. Ko sem začela delati z Diegom, je bil njegov lajež namenjen predvsem izražanju vznemirjenja, strahu in delno obrambe. Usmerjen je bil v predmet njegovih želja - stik s psi. Tako se je začelo silno vznemirjenje in zaganjanje na vrvici. Temu se je kmalu priključil strah in delna obramba, saj mu je hitro postalo jasno, da bo v taki situaciji kaznovan.

Lajež, ko mu je pred oči prišel pes, je bil tak:

Danes se je njegov lajež v enaki situaciji spremenil. Še vedno se zaganja, še vedno je glasen in še vedno moteč za okolico. Je pa v glasu veliko manj grožnje in vse skupaj postaja vedno bolj podobno mešanici tuljenja in cviljenja (torej vedno manj laježa in renčanja).

Hkrati je začel glas uporabljati v različnih situacijah in za različne namene. Cviljenje, kadar želi na sprehod. Godrnjanje, kadar ne odreagiram na opozarjanje, da je njegova kost padla pod kavč in sam ne more do nje. Renčanje, kadar mi hoče vsiliti igro (prav ste prebrali: renčanje, ki pa ne pomeni nič drugega kot izsiljevanje za igro). Najnovejša iznajdba je preusmeritev opozorilnega laježa kot orodje za doseganje želenega odziva pri ljudeh. Naučil se je, da ljudje odreagirajo, če in ko laja. Očitno je na neki točki ugotovil, da se ob njegovem oglašanju zgodi določeno zaporedje, ki ga lahko pripelje do rezultata.

Naučen lajež je pri Diegu videti takole:

Tako sem morala spremeniti svoj odziv. Namesto odpravljanja obrambnega laježa in laježa iz strahu zdaj odpravljam naučeno vedenje. Za odpravljanje motečega laježa je najprej treba poiskati pravi vzrok in nato odreagirati tako, da se situaciji izognemo ali pa psu pokažemo, da imamo situacijo pod nadzorom. V primeru naučenega vedenja je edina taktika, ki deluje, da na lajež ne odreagiramo. Če bom pridna in mi bo uspelo prepričati tudi druge ljudi okoli mene, da na ta lajež ne odreagirajo, bi se morala zadeva zaključiti v nekaj, natančneje treh do štirih, tednih.