Izkušnje iz tujine

Konec julija sva se z Diegom odpravila iz vroče Ljubljane v Nemčijo obiskat Sonjo in njeno pasjo šolo Dogcom. Sonja že dolga leta rešuje težave psov in njihovih skrbnikov. Diegu in meni je dobrodušno ponudila pomoč pri odpravljanju njegovih težav.

Učenje sprejemanja zavrnitve v Dogcomovem rastlinjaku

Ob prvem obisku sva pokazala najin napredek pri spoznavanju psov. Ker sva do sedaj vedno vadila z mirnimi psi, ki so Diegu pustili blizu, smo tokrat poskusili malce drugače. Sonja je pripeljala pse, ki so živahni, polni energije, ali pa Diegu niso pustili blizu. Izkazalo se je, da ima naš fant z zavrnitvijo velike težave. Takoj, ko ugotovi, da se psu ne bo mogel približati, ga preplavi frustracija in ne zmore več nobene samokontrole. Če želimo, da naš norček napreduje, ga moramo pripraviti na možnost zavrnitve. Naučiti ga moramo, da ne bo konec sveta, če ne bo takoj po njegovo.

Diegova frustracija ob zavrnitvi se kaže kot glasen lajež in tuljenje.

Na tem mestu ponovno prosimo za pomoč za Diega. Potrebujemo nov val psov, tokrat malo drugačnega kalibra. Potrebujemo pse (velikost in starost nista pomembni), ki nimajo velike želje po srečevanju psov, so sposobni sedeti, ležati ali stati nekaj minut ob svojem skrbniku in ignorirati psa na razdalji 20 do 30 metrov. Če mislite, da nama lahko pomagate, se prosim oglasite na diegomoonmoon@gmail.com. Srečanje je lahko enkratno, če imate čas, pa se lahko dobimo tudi večkrat.

Seveda Diego še vedno potrebuje stik z drugimi psi, druženje, sprehode in igro, zato se bova še vedno družila s pasjimi prijatelji, ki sva jih spoznala do sedaj. Med njimi so tibetanski mastif Popo, greyhounda Sun in Wally, mejna škotska ovčarka Bella, švicarski planšarski pes Šon in bivša horjulčica Nejka. Vsako srečanje z njimi Diegu predstavlja skupek pomembnih izkušenj, ki ga vodijo k stabilnejšemu in srečnejšemu življenju. Zato se vsem Diegovim prijateljem in tudi vsem ostalim, ki ste bili pripravljeni pomagati, iz srca zahvaljujeva.

Druženje z "učiteljico" Muffin

V tujini sva prosti čas preživljala v družbi čudovite Muffin, ki je le malo starejša od Diega, vendar neprimerljivo bolj zrela in izkušena. Živela sva v manjšem mestecu v hiši z vrtom, kjer sem utrdila svoje mnenje, da ne želim biti skrbnica nobene živali, dokler živim v štirinajstnadstropni stolpnici.

Že leta poslušam očitke, ker delam z zapuščenimi živalmi, sama pa nisem posvojila še nobene. Predvsem pa še nimam psa. Prav tako sem se tako zelo dolgo upirala Diegu tudi zato, ker sem vedela, da zanj (ali kateregakoli drugega psa) nimam primernih pogojev. V okolju, kjer je na majhnem območju natrpanih nekaj stolpnic, pomešanih med bloke in precej prometne ceste, praktično brez zelene površine, nestrpnost in negativna energija živčnih ljudi kar seva. Nezadovoljni s svojim življenjem ali okoljem s(m)o prisiljeni v konstantne stike in srečanja drugih živčnih, pogosto celo nesramnih in neuvidevnih ljudi. Ko samo stopim iz stanovanja, mi adrenalin zakroži po žilah in pritik naraste nad varno mejo. S težavnim psom v ozkih hodnikih in majhnem dvigalu je vse skupaj še precej bolj stresno.

Neprimerno (in dostikrat do velikih psov sovražno) okolje, v katerem Diego biva sedaj, je dodaten razlog, zakaj Diego nujno in čim prej potrebuje čisto svoj dom. Glavni razlog pa je seveda, da Diego potrebuje stabilnost. Potrebuje posvojitelja, ki ga bo vzel za svojega, kjer bo del družine, potrebuje mirno okolje (kar nikakor ne pomeni samotne hiše sredi gozda, zelo dobrodošla pa je hiša z vrtom ali stanovanje z atrijem), da se mu nikoli več ne bo potrebno seliti k nekomu novemu, nekoga, ki mu bo pokazal, da je končno doma.

Naš mali, zlati norček še nikoli v življenju nikomur ni pripadal. Še nikoli ga nihče ni hotel za svojega. Vedno je bil odveč in vedno so si ga podajali iz rok v roke. Zato ni nič čudnega, da ima težave z zaupanjem. Tudi pri meni ne more ostati. Tudi jaz ga nisem nikoli želela in leto in pol sem se izogibala pritiskom, naj ga vzamem k sebi. Zdaj je tukaj, potrebuje pa čisto svoj in čisto pravi dom.