Izkušnje iz tujine

Konec julija sva se z Diegom odpravila iz vroče Ljubljane v Nemčijo obiskat Sonjo in njeno pasjo šolo Dogcom. Sonja že dolga leta rešuje težave psov in njihovih skrbnikov. Diegu in meni je dobrodušno ponudila pomoč pri odpravljanju njegovih težav.

Učenje sprejemanja zavrnitve v Dogcomovem rastlinjaku

Delovne počitnice

Z Diegom se ponovno odpravljava v tujino, tokrat za malo dlje časa. Odsotnost je namenjena praksi v teoriji pridobljenega znanja pri odpravljanju vedenjskih težav psov, hkrati pa bova čas izkoristila za Diegov hitrejši napredek. Trenutno sva na točki, ko je fant tako zelo napredoval, da mu možgani delajo s polno paro. Zdaj je trenutek, ko ga je potrebno usmeriti v koristne dejavnosti, da ne dela neumnosti (npr. kraja predmetov z miz, polic, omar). Začela sva s sledenjem in Diego v delu prav blesti. Dojema bliskovito hitro in učenje mu je v veselje.

Iskanje izgubljenih predmetov v gozdu je Diegu v neizmerno veselje.

Ker se bova oba koncentrirala na delo, bo Diegov bRlog na počitnicah do 26. avgusta. Takrat pa bova imela verjetno veliko novih in zanimivih izkušenj, ki jih bova delila z vami. Še vedno pa se bomo javljali preko Diegovega FB.

Oprsnica in ovratnica

Ko sem spoznala Diega, ni prenašal natikanja ovratnice, oprsnice, haltija in drugih pripomočkov, s katerimi so našega norčka poskušali obvladati. To je bila verjetno posledica tega, da Diego takrat ni prenašal dotika. Zakaj je bilo temu tako, je v resnici zgodba zase, vsekakor pa je bilo treba nekaj narediti v zvezi s tem.

Začela sva počasi. Diego se je moral naučiti dotika brez prisile, dobiti je moral občutek, da mu raznorazni trakovi, vrvice, ovratnice … ne predstavljajo ničesar hudega. Začela sva tako, da sem nanj počasi in za kratek čas polagala kratke trakove, povoje. Na začetku le za nekaj sekund, nato za par minut itd. Ko ga to ni več vrglo iz tira in se je navadil prenašati občutek povoja na svojem hrbtu, sem povoj na rahlo povila okrog njegovega vratu in prsi. Ponovno najprej le za nekaj sekund, nato za nekaj minut … Ko je povoj lahko prenašal dlje časa, sva začela z navajanjem na ovratnico in kasneje na oprsnico.

Ovratnico sem najprej raztegnila, kolikor se je dalo, ga zvabila s priboljškom in mu jo le položila okoli vratu. Potem sem ovratnico skrajšala tako, da mu je bila prav, in jo začela zapenjati. Velja seveda enako, kot prej – ovratnico je imel najprej na sebi le za nekaj sekund, nato za nekaj minut in ta čas sva počasi podaljševala. 

 

Najprej naj si pes ovratnico ogleda in jo prevoha. Če mu je že ta korak neprijeten, pustimo ovratnico na tleh in počakamo, da se ji sam približa in se z njo spozna.

Pasji bonton

Z Diegom imava težave tudi z ljudmi. Predvsem takimi, ki se ne vedejo običajno. Poleg raznih kapuc, kap, palerin, bergel in podobne opreme, ga najbolj zmotijo nekulturni ljudje.

Ne dolgo nazaj se nama je zgodilo, da se je neka tetica odločila, da se njej ne da hoditi po temu namenjeni poti, ampak se bo raje prerinila čez zaplato trave mimo naju na drugo stran ceste. V ta namen je morala stopiti tik za najinim hrbtom. Ko je to naredila, se je seveda Diego na smrt ustrašil in odreagiral z lajanjem. Tetica je bila ogorčena, kričala na ves glas in nama grozila s Policijo (ki bi je bila jaz v resnici prav vesela, da zabeležijo tale napad na naju).

V leru ali prosti tek

Kot otrok sem cenila svobodo vsega živega in neživega (na primer helijevega balona). Tekom odraščanja se je tej pravici do svobode pridružila skrb za varnost. V času, ko sem se s Polonino in Sarino pomočjo uvajala v svet zavrženih in zapuščenih živali, je skrb za varnost prerasla v stisko in močno potrebo po nadzoru vsakega giba živali v moji oskrbi. Dobra stran tega je bila, da sem se dobro naučila opazovati gibanje, kar mi še vedno marsikdaj zelo prav pride. Slaba pa, da sem s tem močno omejevala kvaliteto življenja mojih živali. V zadnjih nekaj letih pa sem končno našla zdravo mejo med svobodo in varnostjo.