Vzgoja reaktivnega psa

Ko govorim o reaktivnem psu, imam v mislih psa, ki se zelo hitro odzove na dražljaje iz okolja ali drugače povedano - ima nizek prag vzdražnosti. Največji problem v naši družbi predstavlja negativen odziv na pse in/ali ljudi, ker je po naših merilih to nesprejemljivo. Poleg tega se bom omejila na reaktivnost iz strahu. To že samo po sebi pomeni, da je potrebno najprej poiskati in razumeti vzrok reaktivnosti, preden se lotimo njenega odpravljanja.

Reaktiven pes je pes z nizkim pragom vzdražnosti (toleranca za dražljaje).

Načinov odpravljanja vedenja, ki ga družba jemlje kot problematičnega, je veliko. Mnogo načinov odpravi samo zunanje izražanje globljega problema in ne odpravi vzroka. Za katero metodo se bomo odločili, je dostikrat odvisno od našega znanja, naših potreb, našega dojemanja psa in cilja, ki ga želimo doseči. Sama želim vzgojiti pse, ki so srečni, zadovoljni, samostojni in sposobni se soočati s težavami, ki jih prinaša življenje.

Odvzemanje možnosti reakcije (management)

Za začetek odpravljanja neželenega vedenja je prvi in najpomembnejši ukrep, da psu onemogočimo, da bi vedenje izvajal. Za reaktivne pse to pomeni, da se izogibamo osebam, živalim ali predmetom, ki se jih boji in ki pri njem sprožijo neželeno reakcijo. Namreč, večkrat, ko bo pes imel možnost izvajanja določenega vedenja, bolj se bo taka reakcija v njem zakoreninila. Postala bo podzavestni odziv na dražljaj, ki ga v nekaterih primerih pes lahko posploši tudi na druge podobne dražljaje in situacije.

Odvzemanje možnosti za prestrašene pse pomeni, da se izogibamo situacijam, ki se jih bojijo. Tako tudi zmanjšujemo stres in omogočamo lažje sprejemanje novosti in učenje.

Nadomestno vedenje (desenzibilizacija)

Če naš pes negativno reagira na druge pse, je naš cilj pokazati mu, da je lahko bližina psov prijetna oziroma, da je interakcija njegova izbira. Pokazati mu moramo, da se lahko vede tudi drugače, ne da bi se čutil ogroženega. To naredimo tako, da poiščemo razdaljo, na kateri se naš pes v prisotnosti drugega psa še vedno počuti udobno. Udobno pomeni, da na psa ne reagira, se vanj ne zaganja, ne laja in vanj ne strmi nepremično. Razdalja je lahko le nekaj deset metrov ali pa precej več. Če smo izzvali reakcijo, pomeni, da smo preblizu.

Razdaljo med reaktivnim psom in drugim psom ali psi počasi zmanjšujemo, dokler ne pridemo do točke, ko je naš pes sposoben prijetne interakcije z drugimi psi.

Podporna terapija

Ker strah in posledična reaktivnost izhajata iz negotovosti, ni dovolj, da se soočimo samo z družbeno najmanj sprejemljivim simptomom, ampak moramo na problem gledati celostno.

Negotovost je lahko povezana s fizičnimi težavami (če ne zadostuje obisk veterinarja, bo mogoče treba poiskati dodatne vire, kot sta fizioterapija in akupunktura), pomanjkanjem izkušenj ali pomanjkanjem možnosti izbire in vpliva na lastno življenje. Zato pustite psu, da vam sam pove, kaj je njemu prijetneje ali kaj bi raje izbral tisti dan, poskrbite, da so sprehodi res namenjeni njemu in se odpravite v nove kraje, ki jih bosta lahko skupaj raziskovala.

Prisila samo poveča strah in reaktivnost.

Zakaj učenje in utrjevanje poslušnosti tu ne deluje?

Reaktivnost izhaja iz nesposobnosti soočanja s situacijo. V psu se sproži stresni odziv, ki sproži fiziološko reakcijo, na katero pes nima vpliva. Če pes nima vpliva na reakcijo, to pomeni, da je tudi mi nimamo. To konkretno pomeni, da z ukazi "sedi", "prostor", "čakaj" in "poleg" reaktivnosti ne moremo odpraviti, potlačimo samo njeno zunanje izražanje. Dostikrat v psu s tem sprožimo še dodaten strah, nelagodje ali negotovost, saj se čuti nemočnega proti nečemu, kar mu vzbuja neprijetne občutke. Zato moramo psa najprej vzgojiti in se šele nato lotiti poslušnosti, če že mislimo, da jo potrebujemo.


Viri:

• International Dog Trainer Education 2014/2015 (Turid Rugaas)
• Martina Scholz, Clarissa von Reinhardt: Stress in Dogs (2006)