Prispevek vsebuje tudi opise raziskav iz petdesetih in šestdesetih let, ki znajo občutljive bralce pretresti, vseeno pa upam, da ga boste vsi uspeli prebrati do konca. Citirane raziskave so vključene v današnje učbenike o teoriji učenja in se precej razlikujejo od vsakdanje predstave o kaznovanju.
 |
| Vir: Eileen and dogs |
Graf prikazuje značilen odziv na blago do srednjo stopnjo kaznovanja. Vodoravna (X-os) predstavlja posamezne ponovitve skozi čas. Navpična (Y-os) predstavlja povprečni delež zatrtega vedenja. Oblika grafa grobo ustreza frekvenci pojavljanja vedenja.
Čeprav ima kaznovanje lahko številne stranske, neželene in neprijetne posledice, se dotični prispevek dotakne predvsem vprašanja učinkovitosti kaznovanja. Kazen je v tem primeru definirana kot vsak dogodek ali dejanje, ki se zgodi, da se vedenje ustavi, saj se hoče žival kazni izogniti.
Odpornost na kaznovanje
Tako ljudje kot živali smo sposobni razviti odpornost na kaznovanje. Ko postanemo odporni na negativne dražljaje, taki dražljaj vedenja ne zmanjšujejo ali ustavljajo več. Kaznovanje ni več učinkovito. Ta pojav je bil prikazan v mnogih raziskavah in se tudi v našem vsakdanjem življenju dogaja precej pogosteje kot domnevamo.
Najprej spodbuda
V poskusih, kjer želijo raziskati, kako deluje kazen, žival najprej naučijo določenega vedenja s pozitivno spodbudo (žival dobi nagrado za vedenje). Vedenje okrepijo v ducatih, stotih, celo tisočih poskusov. Ko žival zanesljivo izvaja določeno vedenje (npr. podgana pritisne ročico, da pride do hrane), raziskovalci uvedejo kazen. Običajno v obliki šoka. Šok je običajno pogojen z vedenjem, ki živali prinese hrano ali omogoči dostop do hrane.
Čeprav se zdi čudno in celo kruto, da žival najprej naučimo določenega vedenja in jo nato za isto vedenje kaznujemo, ima vse skupaj dober razlog. Ne moremo namreč kaznovati vedenja, ki ne obstaja.
Ta princip pa ni omejen na laboratorijske poskuse, ampak ga ponavljamo tudi mi, kadar želimo odpraviti neko vedenje. Žival izvaja določeno vedenje zato, ker ji je prineslo nekaj dobrega (ali omogočilo, da se je izognila nečemu zoprnemu). Vedenje se ni pojavilo kar iznenada. Ko začnemo tako vedenje kaznovati, gre naša žival torej skozi enako izkušnjo kot živali v laboratoriju.
Kako si predstavljamo, da kazen deluje?
Večina med nami ima predstavo o kaznovanju, ki gre nekako takole:
Pes je razvil vedenje, ki se nam zdi nadležno. Recimo, da ima navado brskati po smeteh. Naslednjič, ko Piki to ponovi, ga zalotimo pri dejanju. Odločno mu rečemo "Ne! Fuj to!" ali ga udarimo ali morda vanj nekaj vržemo (upam, da je jasno, da tega ne priporočam!). Naslednjič storimo enako. Mislimo, da smo rešili problem. V naši predstavi pes tega ne počne več.
Vendar. To. Ne. Deluje. Na. Tak. Način.
Tako življenjske izkušnje kot znanost se v tem strinjajo. Odpravljanje utrjenega vedenja je precej zahtevnejše.
Intenzivnost kaznovanja
Mnoge raziskave kažejo, da učinkovitost kaznovanja ustreza njeni jakosti (Boe and Chursch 1967). Močnejša je kazen, bolj vedenja usiha. Izredno močna kazen odgovarja dolgotrajnemu zatrtju vedenja.
Skinner je bil med prvimi, ki so ugotovili, da je mila kazen neučinkovita. V svojem poskusu je podgane naučil, da so pritisnile ročico, ki jim je prinesla hrano. Nato je umaknil hrano. Hkrati je podgano udaril po tački, ko je pritisnila na ročico. Za kak dan so podgane, ki so dobile udarec po tački, ročico pritiskale manj pogosto kot kontrolna skupina (brez udarca). Nato so jih dohitele. Čeprav so bile deležne udarca, so podgane ročico pritiskale prav tako pogosto kot kontrolna skupina (Skinner, 1938). Tudi druge zgodnje študije kaznovanja so uporabljale le šibke dražljaje, kar je pripeljalo do domneve, da ima kazen le začasni učinek (Skiner, 1953). Nadaljnje raziskave, ki so uporabljale kaznovalne dražljaje večjih jakosti, so te domneve ovrgle.
Lastniki psov, ki uporabljajo milo obliko kazni so tako takoj postavljeni pred težavo. Ironično ta težava izhaja iz dobronamernosti. Mnogim ljudem je neprijetno, če morajo narediti nekaj, kar bo bolelo ali prestrašilo njihovega psa, vendar jim je bilo rečeno, da naj te metode uporabijo. Zatorej poskušajo z milimi ukrepi. Zavpijejo le toliko, da se pes ustavi. Za ovratnico potegnejo ravno toliko, da pes preneha vleči. Nastavitev na električni ovratnici nastavijo na najnižjo jakost.
Vendar, če ima vedenje za psa dovolj veliko vrednost (je bilo zanesljivo okrepljeno), bo imela blaga kazen zelo majhen učinek. Lahko prekine vedenje v tistem trenutku in ga mogoče celo ustavi za kratek čas, kar daje ljudem misliti, da je njihovo postopanje pravilno in učinkovito. Vendar skoraj zagotovo ni.
Naslednji korak, ki ga ljudje naredijo, ko se vedenje vrne, je povečanje jakosti kaznovanja. Vpijejo glasneje, cuknejo močneje ali povečajo jakost električne ovratnice. S ponavljanjem tega vzorca uspešno višamo neodzivnost našega psa na kaznovanje. Ta odpornost se lahko viša do skrajno močnega nivoja kazni. Pojav je zelo dobro opisan in dokumentiran v literaturi.
Millerjeve podgane
V eni od raziskav (Miller, 1960) so lačne podgane naučili, da so stekle do namočenega briketa na drugem koncu koridorja. Hrana na koncu koridorja je bila dovolj dobra spodbuda, da so s ponovitvami postajale vse hitrejše. Znanstveniki so zabeležili njihovo najvišjo hitrost in, ko je bila dosežena, so uvedli šok. Ko so podgane posegle po namočenemu briketu, jih je stresla elektrika.
Podgane so razdelili na dve skupini. V prvi, "Postopni", skupini so na začetku uvedli nizko jakost električnega šoka. Začeli so pri jakosti 125 voltov, ki praktično ni pokazala nobenih sprememb v vedenju. Z vsakim naslednjim poskusom so jakost dvigovali. Vsakič, ko se je jakost dvignila, so se podgane hrani približale počasneje, vendar so se sčasoma na šok navadile in so se hrani spet približale z najvišjo hitrostjo. Jakost elektrošoka so v devetih stopnjah dvignili do 335 voltov.
Podgane v drugi, "Nenadni", skupini so doživele najvišjo jakost električnega soka (335 voltov) takoj v prvem poskusu. Njihovo gibanje po koridorju se je občutno upočasnilo in pogosto se hrane niso dotaknile.
V zadnjih 140 poskusih (5 poskusov za vsako od 28 podgan) so bili rezultati zelo zgovorni. Od 70 poskusov pri 335 voltov za podgane v "Postopni" skupini so se samo 3 končali tako, da podgana ni prišla do hrane. V "Nenadni" skupini, pri enaki napetosti, se je več kot polovica (43 poskusov) končala tako, da podgana ni prišla do hrane.
Ponovimo: dve skupini podgan sta se različno odzvali na električni šok pri enaki napetosti. Razlika med skupinama je bila v tem, kako je bil šok uveden.
Zdaj pa se pozorno posvetimo še razlikam v vedenju:
Podgane v "Postopni" skupini so se zdrznile in včasih zacvilile, vendar nadaljevale z vedenjem in pojedle briket. Tiste v "Nenadni" skupini so bile precej bolj vznemirjene. Silovito so odskočile, zbežale stran in se potuhnile na določeni razdalji od hrane (Miller, 1960).
V tem grmu tiči zajec. Pri napetosti 335 voltov so nekatere podgane še vedno hodile po hrano, čeprav so pri tem doživljale elektrošoke. Z drugimi besedami - vedenje ni bilo učinkovito kaznovano. Za druge podgane je bilo vedenje nedvomno kaznovano - in te podgane so bile travmatizirane.
Tukaj se skriva odgovor.
Dva najpogostejša izida kaznovalne politike sta:
1) začaran krog dvigovanja nivoja kazni in prilagajanje živali nanj,
2) travmatizirana (sesuta) žival.
To znanje nam je na razpolago že zadnjih 50 let. Kljub temu se kaznovalni pristopi se vedno ležerno priporočajo lastnikom živali, ki nimajo znanja na področju teorije učenja, nobenih potrebnih fizičnih spretnosti in najpomembnejše - sanja se jim ne, kako zelo s tem škodujejo živali.
Upornost vedenja
Zelo redko se zgodi, da vedenje popolnoma usahne. Ponovno - naša predstava o kaznovanju je napačna. V Millerjevem poskusu so nekatere podgane v "Nenadni" skupini kljub travmi še vedno hodile po hrano. Podgane v "Postopni" skupini so to počele redno. Enako se dogaja z našimi psi.
Obstaja še ena zanimiva posledica mehanizma prilagajanja na kaznovanje. Vsakič, ko uvedemo kazen ali povišamo jakost kaznovanja, vidimo upad v vedenju. Sčasoma pa se vedenje vrne na prvotne tire, kar je prikazano tudi v zgornjem diagramu. Samo pri močni jakosti kaznovanja nadaljnje povečevanje moči ni pripeljalo do nenadnega zmanjšanja odziva (Azrin, 1960).
Tragična posledica tega vzorca je, da upad jakosti vedenja ljudem daje občutek uspeha. Povečevanje jakosti kaznovanja nas tako nagrajuje.
Pasji inštruktorji in kinologi, ki uporabljajo psom prijazne metode šolanja in vzgoje, so namerno uporabo kaznovanja že izločili iz svojega repertoarja. Tako zaradi humanega vidika kot tudi očitnih neuspehov. Kljub temu je pomembno, da se vsi zavedamo, kako zelo težko bi bilo kaznovanje uporabljati učinkovito in da ne deluje tako, kot si večina nas predstavlja. Ko se tega enkrat zavemo, lahko opazimo postopno pridobljeno neodzivnost na kazen vse okoli nas. Predstavljene raziskave nas lahko naučijo, kako zelo neizmerno bolje in enostavneje je graditi vedenje naših živali kot ga poskusiti zatreti.
Opomba: Prispevek ne trdi, da kazen ne deluje. Močno kaznovanje deluje. Vendar ga spremljajo nesprejemljive posledice, ki so uničujoče za srečo in dobrobit naših psov, da ne omenjamo uničenja naše vezi z njimi.
Vir in raziskave:
Ni komentarjev:
Objavite komentar