Pazite, komu zaupate vzgojo svojega psa!

Čeprav marsikomu niti na kraj pameti ne pade, da bi podvomil v besede svojega pasjega inštruktorja, je dejstvo, da v Sloveniji (in večjem delu preostalega sveta) ni nobenega nadzora nad tem, kdo lahko odpre pasjo šolo, pasji vrtec ali pasji hotel. Za pasji vrtec ali pasji hotel sicer obstajajo osnovni predpisi, ki pa se nanašajo na razpoložljivi prostor in nimajo prav nobene zveze s strokovno usposobljenostjo osebja in njihovo primernostjo za vzgojo ali celo prevzgojo psov.

Fizično kaznovanje in izkazovanje premoči nad psom vodi v agresijo.

Kaj pa izpit za oskrbnike? Tudi ta izpit je predpisan za (pravne ali fizične) osebe, ki prodajajo (trgovine) ali oskrbujejo živali (pasji hoteli, zavetišča). Inštruktorji v pasjih šolah ga ne potrebujejo. Morda se kljub temu sliši zanimiv, vendar pa je vse znanje, ki je zahtevano za uspešno opravljanje tega izpita, podano v enem dopoldnevu. To je že za osnovne informacije o pasjih potrebah in vedenju izjemno malo, v resnici pa mora predavanje zajeti vse hišne živali, rokovanje z njimi in pogoste bolezni, predvsem tiste, ki se prenašajo na človeka. Učinkovitost tega izpita je taka, kot če bi vam nekdo v nekaj urah odpredaval slovnico vam neznanega tujega jezika in vam prebral kratko knjižno delo v dotičnem jeziku, vi pa bi se na podlagi tega razglasili za prevajalca.

Pasje šole, ki izhajajo iz kinoloških društev, ki se združujejo v Kinološko zvezo Slovenije (KZS), sicer imajo inštruktorje, ki naj bi jih usposobili za šolanje (in ne vzgojo) psov. Ne pozabite, da šolanje pomeni samo poslušnost. Kandidate torej naučijo, kako psa naučiti slediti ukazom sedi, prostor, poleg, čakaj in podobno. Še tisto znanje o osnovnih potrebah psov, ki je ponujeno ali zahtevano, je žal davno preživeto in prežeto z že večkrat ovrženo teorijo dominance.

Nekateri inštruktorji oziroma pasje šole sicer poskušajo razširiti svoje znanje, prebirajo vsebine na internetu, se učijo iz oddaj, kot je ameriška "Šepetalec psom" ali slovenska "Pozor, priden pes!", prebirajo knjige o vzgoji psov, ki jih na trgu mrgoli, ali se udeležujejo hitrih tečajev na internetu, ki ne omogočajo nobene kontrole nad resničnim razumevanjem podanega znanja. Vemo tudi, da je teorija eno in praksa drugo. Teorijo je nato treba preizkusiti, in to na vaših psih. Ker pa je v ozadju pogosto pomanjkanje globljega razumevanja pasjih potreb in vseh mogočih povezav ter fizioloških procesov, ki potekajo v naših psih ob rokovanju z njimi, situacije kmalu lahko postanejo nevarne.

Pes na sliki kaže miritvene signale, ki sporočajo, da mu je neprijetno. Če vaš inštruktor postavlja psa v neprijetno situacijo, zamenjajte inštruktorja ali pasjo šolo. (vir slike: 3.bp.blogspot.com)

Kot biologinja razumem pomen in principe ekologije ter biologije živali (torej psov), kar je izjemno pomembno pri pravilnem razumevanju in odpravljanje vedenjskih težav ter vzgoje psov. Univerzitetna izobrazba mi je dala dobro osnovo za razumevanje delovanja pasjega telesa, uma in principov učenja, je pa daleč od vsega potrebnega znanja in izkušenj. Zato se po petnajstih letih nabiranja izkušenj z delom v zavetiščih in pasjih šolah, neformalnim izobraževanjem v tujini pri strokovnjakih, kot sta Sarah Fisher in Turid Rugaas, še vedno učim. Vsak dan, z vsakim psom. Zato me preveva groza, ko poslušam in gledam, kako raznorazni inštruktorji, za katere vem, kakšen je njihov obseg znanja in razumevanja, v pasjih šolah uničujejo pse, njihovo dojemanje okolice in njihov odnos z družino. Skrajno zastrašujoče.

Tudi v Sloveniji najdemo inštruktorje, ki verjamejo, da so davljenje, obešanje, elektrošoki in druga orodja ter prijemi fizičnega kaznovanja sprejemljivi ter jih izvajajo. Pse na ta način poškodujejo fizično in psihično. (vir slike: leerburg.com)

Neverjetno zastrašujoče je tudi pomanjkljivo poznavanje pasje zgradbe, delovanja telesa, bolezni in drugih zdravstvenih težav naših štirinožnih spremljevalcev. Pasji inštruktorji nikakor niso veterinarji in nihče tega od njih ne pričakuje. Morali pa bi biti usposobljeni vsaj do mere, da bi bili sposobni prepoznati bolečino in zdravstvene težave, ter bi vas pred kakršnimkoli poseganjem v vedenje psa znali napotiti k veterinarju, če vaš pes to potrebuje. Namesto, da psu takoj prepovemo spanje na kavču, ker je nenadoma zarenčal na nas, mogoče ne bi bilo slabo najprej preveriti, ali ga kaj boli.

Kako torej vedeti, katera pasja šola je primerna in katera ne? V Sloveniji sicer rastejo kot gobe po dežju, dobrih pa je resnično izredno malo. Nekaj je manj škodljivih, veliko pa pade v kategorijo, ki bi se ji jaz na daleč izognila. Če vam inštruktor ne zna smiselno argumentirati odločitve za določen pristop k učenju, če vam ne zna razložiti, zakaj naj bi bila za vašega psa točno ta metoda primerna, če ignorira vaša opozorila, da se vaš pes v določeni situaciji ne počuti dobro (čeprav bi to moral prepoznati mnogo pred vami), je to rdeč opozorilni znak. Če vaš inštruktor kadarkoli predlaga ali zahteva fizično kaznovanje vašega psa, vam priporočam, da se takoj, tisti trenutek, obrnete na peti in odkorakate stran. Enako storite kadarkoli imate občutek, da se vašega psa postavlja v situacijo, ki mu je neprijetna, ga straši ali mu celo vzbuja grozo.

Tudi sama sem včasih verjela, da se prijaznega pristopa lahko poslužuješ le do določene stopnje. Danes pa vem, da neizpodbitno velja, da se nasilje začne tam, kjer se znanje konča.