Pravila pozdravljanja

Ljudje, ki želimo nekoga prijazno pozdraviti ali sprejeti v družbo, se prihajajočemu človeku približamo naravnost, ga gledamo v oči, se nasmehnemo in iztegnemo roko v pozdrav. Odmikanje pogleda in obračanje stran je nevljudno. Pri psih pa je ravno tako vedenje zaželeno. Zaradi te razlike pogosto prihaja do nesporazumov in težav, ki jih tako radi označujemo za vedenjske probleme.

Pasja srečanja potekajo po pravilih vljudnosti, ki se jih uči tudi Diego.

Kako se torej psi pozdravljajo?

1. Večje razdalje premagajo s tekom, nato pa se tempo upočasni. Bližje je pes, počasnejša je hoja. Če je drugi pes prehiter (kar je pogosto pri mladih, neizkušenih psih, ki v navdušenju pozabijo na oliko), najprej obrnejo glavo vstran ali začnejo ovohavati tla. Če tudi to ne pomaga, se obrnejo stran z vsem telesom. 
2. Poleg počasnega približevanja je pomemben tudi ovinek, ki ga naredijo pred stikom. Večja je negotovost oziroma previdnost, večji je ovinek. Če se psi v bližini drug drugega počutijo dobro, je ovinek lahko neznaten, oziroma je dovolj že postavitev telesa postrani.
3. Vljudno približevanje vedno poteka od strani in počasi, nikoli naravnost ali z neprekinjenim pogledom v oči. 
4. Ko končno pride do stika, se psi povohajo in gredo vsak svojo pot. Lahko pa se ta stik nadaljuje v druženje ali igro.

Počasno približevanje od strani.

Previdno ovohavanje.

Po vljudnem pozdravu se lahko komunikacija nadaljuje v igro.

V pasjem razumevanju sveta veljajo enaka pravila za srečevanje vseh živih bitij in neživih stvari (predvsem tistih sumljivih). Enaka pravila veljajo tudi pri srečevanju z nami, ljudmi. Torej, če stopimo naravnost proti psu, ga glasno ogovarjamo, se smejimo, se sklonimo čezenj in stegnemo roko, da bi ga pobožali, delamo ravno obratno. Pravzaprav se obnašamo skrajno nevljudno, na kar vsi psi vsakič opozarjajo. Nekateri nežno, z obračanjem glave vstran, obračanjem pogleda stran, oblizovanjem, zehanjem ali izogibanjem. Problem pa velikokrat opazimo šele, ko opozorila postanejo močnejša: ko pride do lajanja, renčanja ali na koncu celo ugriza.

Ugrizi se glede na neprestano nespoštljivo obnašanje ljudi do psov sicer pojavljajo precej redko, saj so psi izjemno potrpežljivi z nami in se k tako skrajnemu ukrepu zatečejo res samo v hudi sili. Ko pa se enkrat naučijo, da je samo ugriz tisti ukrep, ki pomaga, ki je slišan in upoštevan, se k njemu zatečejo vedno hitreje. Da bi torej preprečili tako imenovane vedenjske probleme, dostikrat potrebujemo le nekaj opazovanja, razumevanja in seveda spoštovanja.