Veselite se z mano!

Z Diegom sva v obdobju, ko imava nekaj zelo dobrih trenutkov, velike skoke v napredku, v naslednjem trenutku pa se zgodi nekaj, kar naju navidez pošlje nekaj korakov nazaj. Sva v klobčiču dobrih in slabih dni. Kljub vsemu je napredek opazen.

Družba je za pse izredno pomembna.

Prvi velik napredek je, da se vedno pogosteje odloča, da se bo namesto zaganjanja in lajanja situaciji izognil. Ko se pojavi pes, ki je preblizu, da bi ga Diego samo opazoval, je sicer še vedno prva reakcija lajanje in vlečenje ali včasih lajanje v sedečem položaju. Po nekaj sekundah pa se obrne v nasprotno smer in se stresni situaciji izogne.

Pred dvema dnevoma se je prvič(!), odkar ga poznam, poskusil psu približati v loku. To pomeni, da je prvič poskusil uporabiti drugačen (vljuden) pristop do srečanja s psom. Do sedaj je vedno vlekel naravnost proti psu in sem ga morala v loku voditi jaz. Tokrat pa se je za to odločil sam.

Jaz sem nad napredkom skrajno navdušena. Skakala bi do stropa, če ne bi s tem preveč vznemirila psa. Ne razumem reakcij ljudi okoli mene, ki moje navdušenje nad napredkom potrdijo z nevtralnim "fino". Ni samo fino, je enkratno, super, briljantno. Čeprav je poskusil približevanje v loku samo enkrat, to pomeni, da razmišlja. Da se trudi in da poskuša izboljšati vedenje. Išče načine, kako bolje odreagirati. Zakaj se to nikomur ne zdi preprosto čudovito? Zakaj marsikdo vidi le probleme, ki so še vedno tu?

Seveda mi je jasno, da sva še daleč od vzornega psa. Jasno mi je tudi, da ljudje z neproblematičnimi psi v Diegovih odločitvah ne vidijo nič posebnega, saj se njihov pes pravilno, oziroma vsaj pravilneje, odloča vsak dan. Pa vseeno - veselite se z mano! Čeprav mi je jasno, kaj pomeni napredek in kako ter koliko časa poteka prevzgoja, včasih potrebujem nekaj vzpodbude. Nekaj potrditve, da delava dobro.