Zakaj traja toliko časa?

Diego je pri meni na prevzgoji skoraj eno leto. Za nekatere očitno mnogo predolgo in do sedaj bi menda morala odpraviti že vse težave. Diego bi moral biti zdaj vrhunsko vzgojen pes, vzornik za vse ostale. Pa ni. Zakaj?

Skupaj sva že skoraj eno leto. (Foto: Luka Mohar)

Diega poznam že od njegovega petega meseca dalje. Spremljala sem vse, kar se je z njim dogajalo, z njim predelovala njegove težave, njegovo menjavanje domov, njegove frustracije, njegovo veselje, srečo, bolečino, slabe in dobre trenutke. Čeprav ne bom nikoli vedela, kaj se je čisto zares dogajalo z njim vsak trenutek vsakega dne, imam vseeno dobro sliko vsega, kar je preživel. Čeprav bi marsikateri pes te travme lažje in hitreje predelal, je Diego tako zelo občutljiv, da je na njem vse skupaj pustilo globoke posledice.

Edini problem, ki ga zares imava, je njegova močna ločitvena tesnoba. Največja težava je, da ni toliko pomembno, ali je sam ali je še kdo z njim, ko mene ni. Strah ga je zapustitve. Boji se, da bom odšla in se ne bom vrnila. Glede na to, da je v prvih dveh letih svojega življenja zamenjal šest domov, je tak strah verjetno povsem upravičen. Nezaupanje, ki je vtisnjeno vanj, je tako globoko, da potrebuje mnogo, mnogo potrditev, da bo lahko spet zaupal.

Seveda delam več kot samo čakam, kdaj bo Diego nekomu lahko spet zaupal. Delava po enostavnem programu, ki pa ga ne uspeva izpeljati do konca, ker se preprosto ne uspem za določen čas znebiti vseh obveznosti. In tukaj postane zanimivo. Čeprav imam nekaj podpore ljudi okoli mene, se mi zdi, da večina enostavno ne razume, da v času trajanja programa Diego ne more in ne sme biti brez mene. Niti samo enkrat in niti za eno samo, samcato minuto.

Trenutno sva v tretjem poskusu in časa imava še deset dni, zato domnevam, da nama bo spodletelo. V vsakem poskusu sva bila in sva namreč časovno omejena, kar pa je strašna napaka. Pri odpravljanju problematičnega vedenja oziroma vedenjskih težav, ki večinoma izhajajo iz strahu (iz kakršnegakoli vzroka), ne moremo postavljati časovnih omejitev. Razlogov za to je več:

1. Vsak pes je osebek zase, s svojo osebnostjo, s svojimi občutki in izkušnjami. 
2. Vsak pes ima svojo zgodovino, kar pomeni, da so psi s podobnimi težavami strah pridobili v različnih situacijah, različno intenzivno, in se ga oklepajo različno dolgo.
3. Med potekom programa lahko in vedno pride do nepredvidenih situacij (npr. bolezen), ki nas lahko postavijo nekaj korakov nazaj in podaljšajo trajanje odpravljanja težav.
4. Pomemben delež pri odpravljanju težav imamo mi - skrbniki tako imenovanega problematičnega psa. 

Ostale težave, ki jih ima, so seveda odvisne od tega, kako intenzivno se jih lotevava. Čarobne palčke nimam, zato napredujeva s hitrostjo, ki je je Diego sposoben.