Otroci in psi

V medijih se je ponovno pojavila novica, da je pes ugriznil otroka v obraz. Zlati prinašalec, ki so ga pred nekaj dnevi posvojili iz zavetišča, in nekaj let star otrok sta se igrala na vrtu. Kaj je bil povod za ugriz, se ne ve natančno. Babica, ki ju je pazila, je bila prepozna. Zgodba je vse preveč pogosta, čeprav je v njej toliko grozljivih napak in malomarnosti, ki se ne bi smele dogajati. Največje posledice utrpita pes in otrok. 

Otroci in psi so lahko najboljši prijatelji.

Za začetek se psa in otroka nikoli, nikoli, res nikoli ne pušča skupaj samih brez nadzora. Nikoli. Niti za minuto ne. Če morate na stranišče, ju ločite ali vzemite enega od njiju s seboj.

Tudi ni dovolj, da dogajanje samo nadzorujete. Namen pristotnosti odrasle osebe ni biti priča ugrizu, pač pa je usmerjanje dogajanja tako, da do nevarnosti ne pride. Odrasli morajo prepoznavati pasjo komunikacijo in predvidevati, kako bosta otrok in pes v vsakem naslednjem trenutku reagirala. Odrasli so tam zato, da preprečijo nesporazume in otroku ter psu pomagajo rešiti morebitno neprijetno situacijo.

Psi niso igrače in tudi pod razno niso varuške. Čeprav so nekateri psi čudoviti z otroci, je vloga varuške izjemno naporna in večina psov tej vlogi ni dorasla. Ne vedo, kako se z določenimi situacijami spopasti oziroma kaj v določenem primeru narediti. Živahno vedenje in nekoordinirano gibanje majhnih otrok pse včasih zmede in prestraši. Nesigurnost vodi v živčnost in ta v znižano toleranco. Znižana toleranca vodi v pretirano odzivnost ali z drugimi besedami reaktivnost.

Tako pes kot otrok morata poznati meje sprejemljivega. Oba se morata počutiti varno in oba morata imeti možnost umakniti se od drugega. Oba imata pravico do igranja in skakanja (v določenem prostoru in času) in oba imata pravico do mirnega počitka oziroma spanca. Žal njune potrebe dostikrat niso usklajene. Čas, ko bi počival pes, ne ustreza vedno času, ko bi počival otrok. In tako naprej.

Interakcija med psom in otrokom mora biti vedno nadzorovana in vodena.

Preden omogočimo neposreden stik psa in otroka, moramo psa dobro poznati. Nekaj dni ali nekaj tednov po prihodu psa v naš dom ni dovolj. Nekaj tednov v novem domu zanj pomeni, da je ravno začel prepoznavati, da bodo ti ljudje od zdaj naprej njegova družina, da je začel spoznavati vonjave in zvoke v novem domu in se navajati na dnevno rutino. Šele v nekaj tednih se pes toliko sprosti, da si upa pokazati vse svoje čare. Šele takrat ga lahko resnično začnemo spoznavati.

Majhni otroci se šele učijo pravil in zakonitosti v svojem svetu. Učijo se prepoznavati lastne občutke in presojati počutje drugih. Empatija (sposobnost vživetja v občutke drugih) se šele razvija. Ravno tako se šele učijo komunikacije lastne vrste. Do poznih najstniških let niso sposobni dolgoročnega razmišljanja ali predvidevanja vpliva svojih dejanj na okolico. Na univerziteti Lincoln so izvedli raziskavo, ki je pokazala, da so 4 leta stari otroci v 54 % primerov narobe presodili čustveno stanje psov, 6 let stari v 42 %, 8 let stari v 35 % in 10-letniki v 27 % primerov (več si lahko preberete tukaj in tukaj).

Vloga odraslih v interakciji med psom in otrokom je, da prepoznavajo potrebe, počutje in komunikacijo tako otroka kot psa. Naloga odraslih je, da presojajo učinkovitost sporazumevanja med psom in otrokom in da posežejo vmes, takoj ko le-to ni uspešno. Odrasli so odgovorni za postavljanje jasnih mej in tona druženja ali igre. Odrasli povedo, kdaj je bilo dovolj in kdaj sta oba, tako pes kot otrok ali katerikoli izmed njiju, preveč utrujena ali napeta za nadaljno interakcijo. Odrasli morajo v popolnosti, celoti in brezpogojno prevzeti vso odgovornost za dogajanje med otrokom in psom. 

Naloga odraslih je, da se naučijo brati pasjo govorico in  postavljati jasne meje v odnosu med otrokom in psom.

Seveda ni enostavno in seveda je naporno. Mlajši je pes in mlajši je otrok, težje je. Vendar sta tako pes kot otrok popolnoma odvisna od nas, odraslih. Njuno druženje je naša odločitev. Mi moramo zagotoviti varnost in dobro počutje vseh vpletenih.