sreda, 11. januar 2017

Hranjenje iz roke

Hrana je osnova za preživetje vseh živih bitij, ne glede na to, ali gre za ljudi, pse, hrčke, gobe ali rastline. Brez hrane ne preživi nihče. Zatorej je hrana izjemno močan motivator za vse pse, vsa njihova dejanja in vedenja. Odtegovanje hrane je za psa stresno in dolgotrajen stres vodi v vedenjske težave.


Ne govorimo o občasnem priboljšku (ali v tem primeru o zgodovinskem dogodku, ko je Diego prvič poskusil lubenico), ampak o tem, da nekateri psi dobivajo vso ali večino svoje hrane zgolj iz roke vodnika.

Zakaj je odtegovanje hrane stresno?

Hrana je pomembna za preživetje, za normalno delovanje telesa, njegovih sistemov, tkiv in celic. Zato je telo živih bitij razvilo določen odziv ob njenem pomanjkanju. Ko v telesu ni več na voljo prostih hranil, telo najprej sporoči, da je lačno in da je treba poiskati hrano. Če hrane ni na voljo, se zahteva povečuje do trenutka, ko se izklopijo določene višje možganske funkcije (socialne veščine, toleranca, učenje) in se vklopi program za preživetje. Ta vključuje sproščanje stresnih hormonov, ki izklopijo delovanje imunskega sistema in rušijo ravnovesje v telesu. To pomeni, da se najprej pojavijo vedenjske težave (nestrpnost, reaktivnost, nezmožnost učenja) in nato še zdravstvene težave (najprej težave, povezane s padcem odpornosti, čemur sledijo kronična obolenja).

Potrebo po hrani pogosto izkoriščamo pri vzgoji in šolanju psov. Pse nagrajujemo za dobro opravljeno delo oziroma nalogo, ki smo mu jo zadali. Žal pa se mnogokrat zgodi, da hrana postane prisilno sredstvo in način nadzorovanja našega psa. 

Hranjenje iz roke

Nagrajevanje za dobro opravljeno delo so nekateri dodelali do skrajnosti in ga preoblikovali v zamisel, da si mora pes hrano prislužiti. Za vsak grižljaj mora torej nekaj narediti: sesti, dati tačko, izvesti trikec. Pes si mora svoje preživetje zaslužiti. V ta namen ima vodnik hrano vedno pri sebi in pes vso dnevno količino hrane dobi iz njegove roke, in to samo, ko opravi nekaj, kar je bilo zahtevano od njega. To pomeni, da pes nikoli ne dobi celotnega obroka, pač pa dobiva hrano po delčkih. Tako ima ves čas občutek lakote, zato sledi hrani vsepovsod. Pes mora (tako kot človek) za dobro počutje in uspešno regeneracijo v času počitka imeti vsaj enkrat na dan poln želodec. Če je le mogoče, naj bo to pred spanjem, da torej ne gre spat s praznim želodcem.

Ideja hranjenja samo iz roke ima več namenov. Eden od njih naj bi bila večja motivacija za delo. Psi radi delajo, saj delo njihovemu življenju daje smisel. Če se morate na vse pretege truditi, da vaš pes izvaja določeno aktivnost, je mogoče čas, da se vprašate, zakaj to počnete. Zelo verjetno v tem primeru vaš pes v aktivnosti ne uživa ali mu ta morda celo povzroča bolečino. Ali je res smiselno, da psa silite in puščate večno lačnega ter posledično obsedenega s hrano samo zato, da boste dosegli dober rezultat pri določenem športu?


Pes naj bi imel za dobro počutje in regeneracijo vsaj enkrat na dan poln želodec.

Boljša navezanost na vodnika

Vzpostavljanje vezi med človekom in psom s pomočjo hrane je verjetno eden izmed najbolj napačno razumljenih principov učenja. Ideja je enostavna: človek ima hrano, zato je človek dober, kar pomeni, da ga pes sprejme in vzljubi. Zatorej je logičen zaključek, da je najhitrejša in najboljša rešitev, da vodnik psa hrani samo iz roke.

V resnici je zgornja predpostavka preveč poenostavljena, zato mnogokrat odpove. Pes prihaja po hrano zato, ker hrana pomeni preživetje. Samo pes, ki je pod skrajnim stresom (pa naj bo to zaradi strahu, prevelikega vznemirjenja ali slabega počutja), ne bo vzel hrane. Predvsem pes, ki je lačen, bo pripravljen narediti marsikaj, iti čez marsikatero oviro ali zanemariti strah, da bo prišel do hrane. To nikakor ne pomeni, da mu je ovira zdaj ljubša ali da ga ni več strah. To pomeni samo, da je korist koščka hrane pretehtala drugo možnost (ostati lačen). Če to ponavljamo dovolj pogosto in težave, ki jih na ta način premagujemo, niso izrazite, bomo sčasoma prišli do rezultatov. V resnici bi do njih prišli hitreje, če ne bi vmešavali hrane. 

Pri osvajanju določenih vedenj oziroma reševanju težav, npr. pri socialnih veščinah, je hrana prej ovira kot prednost.

Predstavljate si, da se grozno bojite kač (z vso pravico, predvsem, če ste že imeli bližnje srečanje s strupenjačo). V sobo, polno kač, nekdo postavi milijon evrov. Boste šli po denar? Če ga nujno potrebujete za preživetje, če je od tega odvisna vaša družina, boste verjetno zbrali pogum, zamižali na eno oko in stekli po denar. Ali to pomeni, da se kač kaj manj bojite? Da so vam kaj bolj pri srcu? Verjetno ne.

Enak princip velja za pse. Sprejemanje hrane iz rok vodnika samo po sebi ne zmanjšuje strahu ali nezaupanja. Niti ne vzpostavlja vezi, kot si jo mi predstavljamo. Odnos z našim psom (ali z drugimi besedami navezovanje na vodnika) izboljšujemo z obojestranskim zaupanjem, razumevanjem in spoštovanjem. Z izvajanjem aktivnosti, ki so psu prijetne, v katerih uživa in ki si jih želi. Z izogibanjem kaznovanju in vsiljevanju naših zahtev.

Hrana je ena izmed osnovnih potreb in jo moramo našim kosmatim prijateljem zagotavljati brezpogojno. V obliki, ki jo potrebujejo, da so srečni in zadovoljni. Med drugim to pomeni, da se imajo pravico v enem obroku najesti do sitega, ne da bi pri tem kdorkoli od njih karkoli zahteval ali jim karkoli vsiljeval.


Viri in literatura:

  • B.K. Anand, M.D. (1961): Nervous Regulation of Food Intake. Planta Med, pg 677 - 708
  • Hiroaki MIZUTA et al. (1990): Effects of Meals on Gastric Emptying and Small Intestinal Transit Times of a Suspension in the Beagle Dog Assessed Using Acetaminophen and Salicylazosulfapyridine as Markers. Chemical and Pharmaceutical Bulletin Vol. 38 (1990) No. 8 P 2224-2227
  • David E. Cummings, Joost Overduin (2007): Gastrointestinal regulation of food intake. The Journal of Clinical Investigation 2007;117(1):13-23
  • Ellen Kienzle, Reinhold Bergler and Anja Mandernach (1998): A Comparison of the Feeding Behavior and the Human–Animal Relationship in Owners of Normal and Obese Dogs. The Journal of Nutrition, 1998, vol. 128 no. 12 2779S-2782S
  • Susanne Reinerth (2014): Natural Dog Food: Raw Feeding for Dogs: A comprehensive guide to healthy dog nutrition
  • Richard H. Pitcairn, DVM, PhD (2005): Dr. Pitcairn's Complete Guide to Natural Health for Dogs and Cats
  • Martina Scholz and Clarissa von Reinhardt (2006): Stress in Dogs

1 komentar:

  1. Se popolnoma strinjam z napisanim in se lahko brez večjega razmišljanja podpišem pod objavo.

    OdgovoriIzbriši